80 let neskončnih spominov, 4. del: Uveljavitev na košarkarskem zemljevidu Jugoslavije in Evrope

Leta 1959 je AŠK Olimpija znova posegel po vrhu lestvice jugoslovanskega državnega prvenstva, hkrati pa se je klub soočal s številnimi izzivi, ki jih je prinašalo delovanje na vse višji tekmovalni ravni.

V letih 1959 in 1960 je Košarkarski klub AŠK Olimpija doživel pomemben razvoj, ki so ga v veliki meri omogočili športni uspehi posameznih ekip. Rast kluba in vse večje število tekmovanj sta vplivala tudi na delo upravnega odbora, ki se je srečeval z vse zahtevnejšimi nalogami in odgovornostmi.

Obremenitve v klubu so bile izjemne zaradi organizacije kakovostnih tekmovanj, kot so evropski pokal, novembrski turnir in tekme za jugoslovanski pokal. Razvoj na športnem področju in večja množičnost sta presegla zmogljivosti uprave, ki je morala veliko energije usmeriti v zbiranje finančnih sredstev ter ureditev igrišča pod muzejem NOB. Za izboljšanje finančno-gospodarskega poslovanja je upravni odbor ustanovil posebno komisijo, ki je opravila več pregledov in pripravila ustrezne predloge.

Nasprotno pa je aktivnost nekaterih članov upravnega odbora upadla. Več jih je prenehalo sodelovati, zato se je število članov zmanjšalo na 17, vključno s trenerji. Gospodar kluba je zaradi preobremenjenosti s trenerskimi nalogami opustil delo. Klub je bil usmerjen predvsem v zbiranje sredstev, koordinacija znotraj uprave pa je bila pogosto šibka, zaradi česar nekateri sklepi niso bili uresničeni.

Ena ključnih nalog upravnega odbora je bila ureditev igrišča pod muzejem NOB. V sodelovanju z upravo Športnega parka Tivoli so igrišče obnovili in postavili nove tribune, kar je bilo nujno potrebno. Kljub temu so ostajali nerešeni problemi, predvsem neustrezne sanitarije in električni priključki, ki niso zadostovali za približno 120 dnevnih uporabnikov.

Administrativno poslovanje se je zaradi večjega števila članov, tekmovanj in mednarodnih stikov močno razširilo. Uvedene so bile redne uradne ure, zaposlitev administrativnega delavca pa je omogočila učinkovitejše vodenje administrativnih in blagajniških zadev. Od oktobra 1960 je klub deloval v bolje opremljenih prostorih AŠD Olimpija, kar je olajšalo sodelovanje z matičnim društvom. Finančno poslovanje je zahtevalo novo strategijo, saj oglasni prihodki niso več zadostovali, zato je bilo treba iskati dotacije pri društvih, športnih organizacijah in občini.

Organizacija prireditev, med njimi mednarodnega turnirja reprezentance, je bila večinoma uspešna, a je trpela zaradi nekoordiniranega dela in neaktivnosti nekaterih članov uprave. Mlajši člani in trenerji so pokazali veliko predanost, predvsem pri pionirskih in mladinskih ekipah. Plesne prireditve so bile zaradi slabega vremena prekinjene, medtem ko se je obisk košarkarskih dogodkov po ureditvi igrišča povečal.

Število članov je raslo predvsem zaradi košarkarske šole, čeprav jih je okoli 70 prenehalo aktivno sodelovati. Klub je štel 410 aktivnih članov, od katerih jih je pozimi redno treniralo 157, ter 226 podpornih članov, skupaj 636. Novi upravni odbor je moral več pozornosti nameniti pridobivanju podpornikov in rednemu plačevanju članarin. Zavarovanje članov prve lige in proti poškodbam se je izkazalo za koristno, medtem ko sta vzgoja članov in družabno življenje ostajala zapostavljena.

Povečana potreba po opremi zaradi večjega števila moštev ni bila zadovoljena zaradi skromnih sredstev. Nabavljenih je bilo 58 žog, kar pa ni zadoščalo, največji problem pa so predstavljali dragi in težko dobavljivi copati. Potrebna je bila tudi nabava novih dresov ter večja odgovornost članov do opreme.

Odnosi s športnimi organizacijami in drugimi klubi so bili dobri, čeprav sta Košarkarska zveza Slovenije in Jugoslavije pri terminih in prireditvah pogosto favorizirali močnejše klube. Sodelovanje z matičnim društvom AŠD Olimpija se je izboljšalo. Prireditve so promovirali prek letakov, radia in časopisov, a bi delo lahko bilo še uspešnejše z ustanovitvijo propagandnega sektorja.

Košarka se je v tem obdobju postopno selila z odprtih igrišč v dvorane, kar je prineslo nove organizacijske in finančne izzive. S pridobitvijo dvorane na Topniški ulici je klub dobil stalno streho nad glavo in nov razvojni prostor. Pozneje, z dograditvijo dvorane Tivoli, sta se ženska in moška ekipa preselili pod Rožnik, vse bolj pa je prihajala do izraza potreba po centralizaciji celotnega klubskega delovanja na enem mestu.

Na delovanje kluba so vplivali tudi menjava generacij igralk in igralcev, pomanjkanje trenerskega kadra, izboljšanje življenjskega standarda ter nove šolske obveznosti mladih. Klub je v tem obdobju praktično na novo oblikoval moško in žensko ekipo ter naraščaj. Kot prvi med jugoslovanskimi klubi se je zavestno odločil za pomladitev kadra, rezultati pa so bili izjemni.

Moška ekipa je osvajala naslove jugoslovanskega državnega prvaka in se uvrstila na finalni turnir štirih najboljših ekip v Madridu. Pomlajena ženska ekipa je dvakrat osvojila tretje mesto v jugoslovanski ligi, mladinci pa so postali slovenski in enkrat tudi jugoslovanski državni prvaki. Klub se je izkazal tudi kot odličen organizator mednarodnih prireditev, sodeloval pri Festivalu evropske košarke v Hali Tivoli ter gostil srečanja z reprezentancami Združenih držav Amerike, Kube in drugih držav. Med vidnejšimi predstavniki sta bila Ivo Daneu in Borut Bassin, člana reprezentance Evrope na Festivalu evropske košarke v Belgiji.

Glavna naloga uprave je ostajalo zbiranje finančnih sredstev za osnovne dejavnosti kluba. Obstoječa sredstva so realno zadoščala le za delovanje ženske ekipe, zato je klub pogosto deloval nad svojimi zmožnostmi. Dodatni prihodki iz reklamnih storitev in prireditev so pokrivali približno tretjino vseh obveznosti. V klubu so opozarjali na razdrobljeno financiranje telesne kulture in na potrebo po večji podpori klubu, ki je v Halo Tivoli in športni park privabljal največ ljudi in mladine v Ljubljani.

Kljub zahtevnim razmeram je klub v petih letih posloval s pozitivnim učinkom, za kar so bile zaslužne odločitve upravnega odbora. Boris Kristančič je ob tem opozarjal na pomanjkanje strokovnega kadra, ki ni bilo značilno le za Ljubljano, temveč za celotno Jugoslavijo. Hkrati je poudarjal hitro rast slovenske in ljubljanske košarke pred svetovnim prvenstvom leta 1970, ko je v mestu nastalo več novih igrišč.

Po letu 1960 je ljubljanski klub osvojil štiri naslove jugoslovanskega državnega prvaka in postal najuspešnejši košarkarski kolektiv desetletja v nekdanji skupni državi. Skupno je osvojil šest naslovov državnih prvakov; več jih je imela le Crvena zvezda, izenačen pa je bil z Zadrom in Splitom, medtem ko je Partizan osvojil enega manj. Zadnjega je ljubljanski klub osvojil leta 1970.

Šest naslovov državnih prvakov, dva nastopa v polfinalu Pokala evropskih prvakov ter številne zmage na mednarodnih turnirjih so Olimpiji prinesli evropski sloves. Košarkarji Olimpije so od leta 1953 naprej tvorili jedro jugoslovanske reprezentance in pomembno prispevali k odločitvi, da je bilo svetovno prvenstvo leta 1970 organizirano v Ljubljani.

Zgodba KK Cedevita Olimpija je neločljivo povezana z razvojem Ljubljane po drugi svetovni vojni. Iz skromnih začetkov so igralci, ki so pogosto opravljali tudi vloge trenerjev in organizatorjev, ustvarili kolektiv, ki je v manj kot četrt stoletja postal ponos mesta in jugoslovanske košarke.

Takratna Olimpija nikoli ni bila le člansko moštvo. Klub je razvijal ženske in mladinske ekipe ter prek pionirskih selekcij širil košarko po ljubljanskih šolah. Prav usmerjenost v delo z mladimi je omogočila, da je klub ostajal v vrhu tudi ob menjavi generacij.

Ob koncu šestdesetih let je bil klub prepoznan kot simbol rasti Ljubljane – kot kolektiv, ki je združeval športno odličnost, vzgojo mladih in družbeni pomen ter predstavljal zgled številnim drugim.

Posebna zahvala za pomoč pri zbiranju podatkov o zgodovini slovenske košarke in našega kluba gre gospodu Vladimirju Nikoliču in Muzeju športa.

Foto: Arhiv KK Cedevita Olimpija.