Začetki KK Olimpija Ljubljana

Košarkarski klub Olimpija Ljubljana je bil ustanovljen leta 1946 v okviru študentskega društva Svoboda. Kasneje se je društvo preimenovalo v Enotnost ter še kasneje v AŠK Olimpija. 27. januarja 1955 so košarkarji združili veliko družino študentov in profesorjev ljubljanske univerze v Akademskem športnem društvu Olimpija.

Klub je v tem času trikrat spremenil ime, od leta 1956 do 1960 se je imenoval AŠK Olympia, od leta 1961 do 1966 AŠK Olimpija ter od leta 1967 do 1975 KK Olimpija. V letih 1955 do 1957 je AŠK Olympia prvič osvojila naslov državnega prvaka v nekdanji državi. Svoj velik uspeh je ponovila kar šestkrat v letih 1959, 1961, 1962, 1966 in v sezoni 1969/1970. V tem obdobju dobro mero k prepoznavnosti kluba dodajo tudi košarkarice, ki so se prebile v finale državnega prvenstva.

V teh letih je bil najprepoznavnejši igralec kluba legendarni Ivo Daneu, ki je svojo bogato športno pot končal leta 1970 po svetovnem prvenstvu v Ljubljani, ko je kot kapetan jugoslovanske reprezentance osvojil naslov svetovnega prvaka.

Novejša zgodovina ljubljanskega kluba

K imenu Olimpija so kasneje začeli dodajati še imena glavnih pokroviteljev. V tem času je klub opustil vse ženske selekcije in od takrat do danes so se v klubu posvetili zgolj moškim ekipam. Tako se je v letih 1975 do 1978 klub imenoval Brest Olimpija, pozneje Iskra Olimpija in Smelt Olimpija od 1985 do 1997. Od leta 1997 dalje je imel klub ime Union Olimpija. Pred začetkom sezone 2017/2018 je klub zamenjal glavnega pokrovitelja in ime, saj je na njegovo mesto prišlo najuspešnejše slovensko podjetje Petrol d.d.. Ob koncu tekmovalne sezone 2018/19 in pred začetkom sezone 2019/20 je prišlo do združitve KK Petrol Olimpija Ljubljana in KK Cedevita Zagreb, zaživel pa je nov klub, po novem znan pod imenom KK Cedevita Olimpija Ljubljana.

Najuspešnejši slovenski košarkarski klub po osamosvojitvi

V letih po slovenski osamosvojitvi je sledila nova doba kluba, ki jo zaznamuje predvsem angažiranje prvih tujih igralcev in era največjih klubskih uspehov z osvojitvijo naslova pokalnega prvaka Evrope v sezoni 1993/1994, hkrati pa je KK Olimpija v tem času postal najbolj prepoznaven slovenski košarkarski klub v Evropi in širnem svetu. V sezoni 1996/1997 se je tedanja Smelt Olimpija prebila na turnir četverice Evrolige, kjer je osvojila tretje mesto, ta uspeh pa predstavlja tudi drugi največji mednarodni uspeh kluba.

V samostojni državi je Olimpija osvajala prva mesta tako v državnem kot tudi v pokalnem tekmovanju. Klub je ob začetku novega tisočletja začel tekmovati tudi v Ligi ABA, nadaljevala se je borba v Evroligi in ostalih evropskih tekmovanjih, v domačem prvenstvu in pokalu. Klub je v nekaj prejšnjih sezonah nastopal v evropskem pokalu (EuroCup), v sezoni 2018/19 pa je še drugo sezono zapored nastopal v Košarkarski Ligi prvakov (Basketball Champions League), ki deluje pod okriljem krovne košarkarske organizacije, FIBE.

Svoj pečat v klubu so pustili izredni igralci, nekateri najboljši slovenski in tuji, ki so v svojih karierah bili del Olimpije, so svoje kariere nadgradili z igranjem v največjih klubih v Evropi. Nekateri izbranci so svojo košarkarsko pot nadaljevali tudi v elitni košarkarski druščini, ki jo poznamo pod imenom Liga NBA.

KK Olimpija Ljubljana je s 17 naslovi slovenskega državnega prvaka, 20 naslovi slovenskega pokalnega prvaka in osmimi naslovi slovenskega superpokalnega prvaka najtrofejnejši slovenski košarkarski klub, uspehi na slovenskih in mednarodnih prizoriščih pa so vsekakor prispevali k dejstvu, da je svetovni košarkarski javnosti ime Olimpija najbolj prepoznano ime med vsemi slovenskimi košarkarskimi klubi. Poleg tega pa je na področju nekdanje Jugoslavije, KK Olimpija Ljubljana drugi najtrofejnejši klub po številu naslovov državnega prvaka v nekdanji skupini državi. Pred njo je zgolj beograjska Crvena zvezda. Podatek je pomemben predvsem iz vidika zgodovine, saj je Jugoslavija pred razpadom veljala za evropsko in svetovno košarkarsko velesilo.

Novejša zgodovina Zmajev

V sezoni 2018/19 je KK Olimpija Ljubljana zakorakala v novo obdobje, ne le na področju igralskega kadra, ki je bil sestavljen iz mladih in nadarjenih košarkarjev, temveč tudi na področju medijske komunikacije. Obvestila navijačem in podpornikom kluba preko besedilnih sporočil na mobilnih telefonih, kampanje preko elektronske pošte, redna promocija športne opreme, ki si jo je možno zagotoviti v spletni trgovini, druženje z navijači pred domačimi tekmami, in spletni prenosu domačih tekem državnega prvenstva, so le nekatere zadeve, ki so v sezoni 2018/19 krojila dogajanje v ljubljanskem klubu.

Košarkarji ekip mlajših starostnih kategorij so z vrnitvijo ekipe KK Olimpija Ljubljana mladi, ki je v tekmovalni sezoni 2018/19 nastopala v 4. SKL, dobili nov prostor, kjer lahko razvijajo svoje košarkarsko znanje in pridobivajo prepotrebne izkušnje, s katerimi bo kasnejši prehod v konkurenco prvega članskega moštva zagotovo lažji. Ob tem je seveda potrebno omeniti, da se je mladim Zmajem že v prvi sezoni delovanja uspelo prebiti v 3. SKL, kjer je ekipa tudi nastopala v tekmovalni sezoni 2019/20, tu pa bo svoje sodelovanje tudi nadaljevala v sezoni 2020/21.

Združitev KK Petrol Olimpija Ljubljana in KK Cedevita Zagreb v KK Cedevita Olimpija Ljubljana

Ob koncu tekmovalne sezone 2018/19, ki je bila za Zmaje sila neuspešna, saj so v Ligi prvakov zabeležili zgolj eno zmago, hkrati pa s šestimi zmagami na 22 tekmah izpadli iz Lige ABA in ostali brez vseh domačih lovorik, pa je v ljubljanskih košarkarskih krogih zavihral nov veter. Napovedana združitev KK Petrol Olimpija Ljubljana in KK Cedevita Zagreb v enotni klub KK Cedevita Olimpija je bila uresničena v ponedeljek, 8. julija, ko sta skupščini obeh klubov potrdili združitev ljubljanskega in zagrebškega kluba. Sedež novo nastalega kluba je v Ljubljani, v vitrinah pa je moč najti trofeje, ki sta jih osvojila tako KK Olimpija Ljubljana, kot tudi KK Cedevita Zagreb.

KK Cedevita Zagreb

Začetki Košarkarskega kluba Cedevita Zagreb segajo v leto 1991, ko je bil ustanovljen KK Botinec, klub pa so ustanovili številni košarkarski zaljubljenci. V začetku obstoja se je kolektiv boril v nižjerangiranih hrvaških košarkarskih tekmovanjih, vse do leta 2002, ko se mu je uspelo prebiti v prvo hrvaško košarkarsko ligo. Vodstvo kluba si je takrat zastavilo nove cilje – preboj v evropska tekmovanja in regionalno tekmovanje, obenem pa poslovati odgovorno in klub graditi na varnih temeljih.

V prvo evropsko tekmovanje, Fibin Pokal, se je Zagrebčanom uspelo prebiti v sezoni 2003/04, cilj uvrstitve v Ligo ABA pa so dosegli leta 2009, štiri leta po tem, ko je Atlantic Grupa postala glavni sponzor kluba, in njegovo ime spremenila v KK Cedevita Zagreb.

Vse do združitve s KK Petrol Olimpija Ljubljana leta 2019, je bil KK Cedevita Zagreb paradni konj hrvaške košarke. Med letoma 2014 in 2018 je zagrebški klub petkrat zapored postal hrvaški državni prvak, osvojil je sedem naslovov pokala Krešimirja Ćosića ter dva naslova hrvaškega superpokalnega zmagovalca. Štirikrat so Zagrebčani nastopili v finalu Lige ABA, naslov zmagovalca Superpokala Lige ABA pa osvojili leta 2017.

Leta 2011 je Cedevita v EuroCupu nastopila na finalnem turnirju četverice v Trevisu in tekmovanje sklenila na tretjem mestu. Tri sezone je zagrebški klub nastopal v Evroligi, v sezoni 2015/16 pa si je izboril tudi nastop med 16 najboljšimi moštvi Stare celine.

Nov začetek, novi cilji

Dres Cedevite in Olimpije so nosili številni košarkarji, ki so na evropskih in svetovnih košarkarskih prizoriščih pustili svoj neizbrisen pečat. Med drugim so to Vlado Ilievski, Mirza Begić, Damjan Rudež, omeniti pa velja tudi Jusufa Nurkića. V tekmovalni sezoni 2017/18 je Cedevito vodil legendarni Jure Zdovc, ki je s takratno Union Olimpijo napolnil stožensko dvorano in Zmaje vodil med najboljših 16 moštev v evroligaški konkurenci, v sezoni 2018/19 pa se je znova usedel na trenerski stolček takratne Petrol Olimpije.

Prvi glavni trener KK Cedevita Olimpija je postal hrvaški strokovnjak Slaven Rimac. Ljubljanski klub je postal model za novo ero v evropskem in svetovnem košarkarskem prostoru, kjer meje ne obstajajo.

Prvi predsednik KK Cedevita Olimpija je postal Tomaž Berločnik, sicer predsednik uprave podjetja Petrol, d.d., podpredsednik pa je postal Emil Tedeschi, ustanovitelj in lastnik podjetja Atlantic Grupa, d.d.. Prvi direktor kluba je postal Davor Užbinec, športni direktor pa Sani Bečirović.

Glavni cilj novo nastalega kluba je znova postati eden izmed najboljših klubov na področju širše regije in v evropskem košarkarskem prostoru, hkrati pa skrbeti za razvoj in produkcijo mladih ter nadarjenih košarkarjev. KK Cedevita Olimpija bo imela dve razvojni košarkarski jedri – v Ljubljani in v Zagrebu. Medtem, ko se bo v slovenski prestolnici zadržalo razvoj in delo v vseh skupinah in selekcijah, kot do sedaj, bo v Zagrebu sedež kluba KK Cedevita Junior.

V tekmovalni sezoni 2019/20 je KK Cedevita Olimpija nastopal v 7Days EuroCup, Ligi ABA, na Superpokalu Lige ABA, v slovenskem državnem prvenstvu, pokalu in na slovenskem superpokalu. V Evropskem pokalu se Zmajem kljub štirim zmagam v prvem delu sezone ni uspelo prebiti v drugi del tekmovanja, v Ligi ABA pa so bili v boju za preboj v končnico vse do zadnjega. Regionalno tekmovanje je bilo kolo pred koncem rednega dela prekinjeno zaradi pandemije koronavirusa. Enako velja za Ligo Nova KBM, ob tem pa je potrebno omeniti, da so se ljubljanski košarkarji tekmovanju priključili v Ligi za prvaka, in na uvodnih dveh preizkušnjah zabeležili dve zmagi. V Pokalu Spar so Zmaji v finalu klonili proti Koper Primorski.

Zagotovo največji uspeh tekmovalne sezone 2019/20 je preboj do finala Superpokala Lige ABA, obenem pa je potrebno omeniti tudi dejstvo, da so se navijači v večjem številu vrnili v Stožice.

SEZONA 2020/21

V sezoni 2020/21 Zmaje čakajo preizkušnje v 7Days EuroCupu, Ligi ABA, Ligi Nova KBM, Pokalu Spar in slovenskem Superpokalu. Glavni trener članske ekipe je Jurica Golemac, ki se je na trenerski stolček usedel januarja 2020.

Ljubljanski košarkarji so sezono 2020/21, ki jo kroji globalna pandemija koronavirusa, začeli izredno uspešno. Na obračunu slovenskega Superpokala v Kranju so z 78:67 premagali novomeško Krko, in se prvič po letu 2017 zavihteli na slovenski superpokalni prestol. Za Zmaje je to osma superpokalna lovorika v samostojni Sloveniji. Najkoristnejši igralec Superpokala je postal ameriški organizator igre Kendrick Perry, ki je dosege 20 točk in temu dodal še sedem skokov in pet asistenc.

Skupinski del 7DAYS EuroCupa je Cedevita Olimpija sklenila s sedmimi zmagami na desetih tekmah, s tem izkupičkom pa so si Ljubljančani prvič v zgodovini, odkar klub nastopa pod imenom KK Cedevita Olimpija, zagotovili mesto med najboljšimi 16 moštvi Evropskega pokala. Zmaji so bili izredno blizu preboju v četrtfinale drugorazrednega evropskega košarkarskega tekmovanja, a sta to uvrstitev žal odnesla poraza v zadnjih dveh kolih drugega dela tekmovanja proti Virtusu iz Bologne in Budućnosti VOLI.

V Ligi ABA je Cedevita Olimpija celotno sezono nastopala izredno uspešno, žal pa v zadnjem kolu ostala brez želenega mesta v končnici tekmovanja. Kljub temu pa je ljubljanski kolektiv sezono v rednem delu Lige ABA prvič po sezoni 2014/15 sklenil na petem mestu. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se je zagrebški Cedeviti v sezoni 2018/19 uspelo prebiti v polfinale, sezona 2019/20 pa je bila zaradi pandemije koronavirusa predčasno prekinjena in kasneje tudi zaključena, brez končne razvrstitve.

Izvrstne igre kapetana Cedevite Olimpije Jake Blažiča so mu prislužile mesto v idealni peterki Lige ABA za tekmovalno sezono 2020/21, ter mesto v drugi peterki tekmovanja 7DAYS EuroCup.

Cedevita Olimpija se je 30. maja 2021 vrnila #NazajNaVrh slovenske košarke. Prvič po letu 2018, osemnajstič v samostojni Sloveniji in prvič pod imenom Cedevita Olimpija, so se Zmaji razveselili naslova državnega prvaka. Ljubljančani so svoje večne tekmece na slovenskih tleh, novomeško Krko, odpravili po treh tekmah v finalni seriji Lige Nova KBM, zadnjo zmago pa so Zmaji zabeležili v Stožicah (80:68) in tako na najlepši možen način zaključili tekmovalno sezono 2020/21.

Četa glavnega trenerja Jurice Golemca je končnico sklenila brez enega samega poraza na sedmih odigranih tekmah. Prvič po sezoni 2008/09 je ljubljanski klub v finalu svoje tekmece premagal po treh srečanjih. Za Zmaje je naslov državnega prvaka, ob osvojenem Superpokalu 2020, druga lovorika v tej sezoni.

Za Cedevito Olimpijo je tako druga sezona, odkar sta moči združila ljubljanska Olimpija in zagrebška Cedevita. Zmajem je prvič uspel preboj med najboljših 16 moštev 7DAYS EuroCupa, regionalno Ligo ABA pa so sklenili na petem mestu po tem, ko so bili vse do zadnjega v boju za mesto v končnici. Enako velja tudi za boje v Evropskem pokalu, v obeh tekmovanjih pa je bila usodno zadnjo kolo rednega dela tekmovanja.

Dejstvo pa je, da se Ljubljana prvič po letu 2018 lahko veseli naslova košarkarskega državnega prvaka. Za najkoristnejšega igralca finalnega niza državnega prvenstva je bil izbran Kendrick Perry.

Sezona 2021/22

Člansko moštvo KK Cedevita Olimpija je v sezoni 2021/22 nastopalo v dveh mednarodnih tekmovanjih (7Days EuroCup, Liga ABA), slovenskem državnem prvenstvu (Liga Nova KBM) in slovenskem pokalnem tekmovanju (Pokal Spar). Po slabšem uvodu v sezono je sledila rošada vodstva kluba, nekateri igralci so moštvo zapustili, pridružili pa so se mu Alen Omić, Yogi Ferrell in Zoran Dragić, ki so poskrbeli za pravi preporod ekipe, ki je v drugem delu sezone kazala izjemne predstave.

Cedevita Olimpija je redni del tekmovanja 7DAYS EuroCup bo odličnem zaključku tega dela tekmovanja sklenila na tretjem mestu. Zmaji so se prebili vse do četrtfinala, poskrbeli, da je v Sloveniji vladala prava košarkarska norija, na koncu pa bili le 0,2 sekunde oddaljeni od preboja v polfinale tekmovanja. V razprodanih Stožicah je namreč Ljubljančane premagala turška ekipa Frutti Extra Bursaspor, ki se je na koncu tudi prebila do finala tekmovanja. Kapetan ekipe Jaka Blažič je bil ob zaključku sezone izbran v drugo najboljšo peterko tekmovanja.

V regionalni ligi so se ljubljanski košarkarji prvič po več kot desetih letih prebili med najboljše štiri ekipe v tekmovanju. Sezono so sklenili z nizom zmag, prvič po več letih pa konec marca najprej razprodali dvorano Tivoli (na obračunu s Partizanom NIS, ki ga je obeležilo tudi praznovanje 75-letnice kluba), nato pa še na drugi polfinalni tekmi tekmovanja s Crveno zvezdo mts poskrbeli za pravo peklensko vzdušje v Ljubljani. Na koncu so bili ljubljanski košarkarji izločeni iz tekmovanja prav v polfinalu, pozitivno dejstvo pa je, da so bili le eno zmago oddaljeni od preboja v finale. Blažič je bil tokrat izbran v idealno peterko regionalne lige.

V slovenskih tekmovanjih je Cedevita Olimpija osvojila vse tri domače lovorike. V septembru 2021 so Zmaji na obračunu slovenskega Superpokala premagali Krko Novo mesto, za najkoristnejšega igralca tekme pa je bil izbran Zach Auguste. V februarju 2022 so Ljubljančani na Kodeljevem osvojili naslov prvaka Pokala Spar po tem, ko so v finalu premagali domžalske Helios Suns. Za najkoristnejšega igralca turnirja je bil izbran Edo Murić. Drugo zaporedno državno lovoriko so si ljubljanski košarkarji priigrali po tem, ko so končnico državnega prvenstva še drugo zaporedno sezono zaključili neporaženi. Na poti do finala so iz četrtfinalne serije izločili novomeško Krko, v polfinalnem nizu pa so bili boljši od Rogaške. V finalu je Cedeviti Olimpiji nasproti stal domžalski Helios, ki so ga Zmaji premagali po treh tekmah in se veselili svoje 19. lovorike slovenskega državnega prvaka. Za najkoristnejšega igralca finalne serije Lige Nova KBM je bil izbran Alen Omić.


VELIKANI KK CEDEVITA OLIMPIJA

IVO DANEU

Ivo Daneu ni le legendarni košarkar ljubljanskega kluba, brez težav lahko poleg njegovega imena zapišemo tudi to, da velja za enega izmed najboljših slovenskih, evropskih in svetovnih košarkarjev vseh časov.

Sam sicer ne mara, da ga ljudje imenujejo legenda, saj naj bi to človek postal, ko ni več med živimi, a priznanja in nagrade govorijo zase. Na velikih tekmovanjih je osvojil kar osem medalj. Leta 1970 je pred ljubljanskimi navijači Jugoslaviji priboril prvo zlato medaljo iz svetovnega prvenstva. Tri leta pred tem je z jugoslovansko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Urugvaju, kjer je bil med drugim izbran tudi za najkoristnejšega igralca prvenstva, osvojil srebrno medaljo.

V svoji karieri je osvojil toliko nagrad in osvojil toliko prvenstev, da mu zagotovo zavida marsikateri košarkar. A Daneuu je najljubše olimpijsko srebro iz leta 1968 v Mehiki.

Zanimivo je, da Ivova prva ljubezen ni bila košarka. Kot otrok je želel igrati tenis, v otroštvu pa je rad igral tudi nogomet, a ko je na enem izmed treningov pri izvajanju enajstmetrovk prejel žogo v glavi, se je posvetil le oranžnemu usnju. Svojo košarkarsko pot je začel v Mariboru, njegov veliki talent pa ga je po koncu gimnazije leta 1956 vodil v Ljubljano.

S svojo višino 184 cm in izjemno motorično in strelsko sposobnostjo je igral na mestu organizatorja in branilca. Ivo je od rojstva skoraj popolnoma slep na desno oko, navkljub temu je bil pri metu na koš med najboljšimi.

Po maturi se je odločil zaigrati za takratni klub AŠK Olimpija. V Ljubljani že prvo leto postane prvak nekdanje skupne države Jugoslavije. V štirinajstih sezonah igranja za Olimpijo osvoji šest državnih prvenstev. Za jugoslovansko reprezentanco je odigral kar 209 mednarodnih tekem in z njo nastopil na treh olimpijskih igrah, na treh svetovnih in na šestih evropskih prvenstvih.

Svojo košarkarsko pot je leta 1970 sklenil z naslovom državnega prvaka z Zmaji in naslovom svetovnega prvaka z Jugoslavijo. Ljubljana je takrat dihala za košarko, Ivo pa je kot kapetan reprezentance zmagoslavno dvignil pokal za najboljšega na svetu pred domačim občinstvom. Daneu je skoraj celotno prvenstvo zaradi poškodbe mišice na desni nogi spremljal s klopi, a ko je bil čas za to, da jugoslovanska reprezentanca tekmo dobi, je selektor Žeravica vedel, na koga se lahko obrne. Daneu je tako na obračunu z reprezentanco Združenih držav Amerike v igro vstopil v zadnjih minutah in dosegel dva odločilna koša, s katerima je Jugoslaviji zagotovil zlato medaljo.

Zanimivo, Daneu je vedno našel način, kako stopiti na parket. Ustavila ga ni niti višja sila. Tako je v Beogradu na evropskem prvenstvu leta 1951 Ivo na dan tekme zamudil avtobus z igralci, ki naj bi moštvo pripeljal do dvorane. Avtobusa nikjer, tekma pa že čez nekaj ur. Ivo je preprosto priklical taksi, ko pa je taksi ostal v gneči na cesti, pa je Daneu preprosto tekel do dvorane. Ivo je brez ogrevanja stopil v igro.

Prav zanimivo bi bilo videti, kateri od zdajšnjih košarkarjev kateregakoli kluba ali reprezentance, bi danes storil enako.


ALJOŠA ŽORGA

Aljoša Žorga, rojen 25. februarja 1947, še danes velja za enega od najboljših košarkarjev Cedevite Olimpije, in hkrati za enega od najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov. V svojih vitrinah ima Žorga kar tri kolajne iz velikih tekmovanj, tudi tisto iz Ljubljane, kjer je leta 1970 potekalo svetovno prvenstvo.

Že dejstvo, da lahko Aljošo Žorgo na samem začetku predstavimo kot enega izmed članov nekdaj najboljše reprezentance na svetu, ki je leta 1970 v Ljubljani osvojila naslov svetovnih prvakov, pove dovolj o tem, za kako velikega košarkarja in človeka gre. Žorga je svoje prve košarkarske korake napravil prav v ljubljanskem klubu, košarkarska pot pa ga je v mlajših letih vodila tudi k mestnim rivalom iz Ilirije. A Olimpija je bila klub, v kateri je 201 centimetrov visoki Ljubljančan, ki prihaja iz Trnovega preživel praktično celotno kariero.

Žorgi je košarko predstavil nihče drug, kot Boris Kristančič, ki je v slovenski in ljubljanski košarki pustil neizbrisen pečat. Pri sedmih letih je Žorga napravil prve košarkarske korake, Kristančič pa ga je, ko ga je opazil na enem izmed zunanjih igrišč, takoj napotil na mladinski trening Olimpije. Sprva je bil Žorga član jugoslovanske mladinske reprezentance, leta 1965 je ekipo vodil legendarni Ranko Žeravica, le pet let kasneje pa je bil del moštva, ki je na noge dvignilo celotno Jugoslavijo in svetovno košarkarsko javnost.

Član jugoslovanske članske reprezentance je bil med letoma 1967 in 1971, v tem času pa je zbral 80 nastopov in v svoje vitrine pospravil tri odličja.

Prav Žorga in Ivo Daneu sta leta 1968 na Olimpijskih igrah v Mexico Cityju postala prva slovenska košarkarja z olimpijsko medaljo. Na finalni tekmi je bila od Jugoslavije, za katero so takrat med drugim zaigrali Krešimir Čosić, Radivoj Korać, Petar Skansi, Damir Šolman, Trajko Rajković in Nikola Plećaš, s 65:50 boljša reprezentanca Združenih držav Amerike. Zagotovo je to le še dodatno motiviralo jugoslovansko reprezentanco, ki je dve leti kasneje na domačem svetovnem prvenstvu, ki je potekalo v Sarajevu, Splitu, Karlovcu, Skopju in Ljubljani, prvič v svoji zgodovini osvojila naslov svetovnega prvaka. Žorga je v svojo zbirko medalj leto kasneje, leta 1971, dodal še srebro z evropskega prvenstva, ki je potekalo v Zahodni Nemčiji. Pri vseh uspehih v dresu jugoslovanske reprezentance, je na klopi Jugoslavije kot glavni trener sedel Žeravica.

V ljubljanskem klubu je Aljoša Žorga preživel kar 11 sezon, z Zmaji pa je dosegel devet večjih uspehov. Zanimivo, leta 1974 se je podal tudi v trenerske vode, in štiri mesece deloval v Celju, kjer je med drugim svoje košarkarsko znanje prelival tudi na Zmaga Sagadina, kasneje enega izmed najboljših slovenskih košarkarskih trenerjev vseh časov.

Leta 1977 je Žorga pri še ne dopolnjenih 30 letih košarkarske copate postavil v kot, in se podal v druge vode. Med drugim je vodil tudi ljubljanska Maximarket in Emono, še danes pa ga, ko razmere to seveda dopuščajo, lahko srečamo na številnih domačih tekmah zeleno-oranžne zasedbe.


BORUT BASSIN

Borut Bassin je bil rojen 6. julija 1944 v Ljubljani. Svojo košarkarsko pot je začel pri dvanajstih letih v dresu AŠK Olimpija.

Že pet let kasneje ga je bilo možno spremljati v dresu prve ekipe ljubljanskega kluba, dve leti kasneje pa je prvič oblekel dres jugoslovanske reprezentance. Z reprezentanco nekdanje skupne države je osvojil tri odličja – bron in srebro na evropskih prvenstvih leta 1963 oziroma 1971, leta 1967 pa je z Jugoslavijo posegel še po srebrni medalji na svetovnem prvenstvu v Urugvaju. Zanimivo pa je, da je bil Bassin tudi del reprezentance »neuradnega« svetovnega prvenstva leta 1966 v Čilu, kjer so jugoslovanski košarkarji osvojili naslov svetovnega prvaka, seveda, neuradni naslov.

Svoj pečat je »Taubi«, kot je Bassin še danes znan košarkarskim navdušencem vseh generacij širom Jugoslavije, pustil tudi v dresu Olimpije. V sezoni 1966/67 se je AŠK Olimpija v Pokalu evropskih prvakov (današnja Evroliga) uspel prebiti na zaključni turnir četverice v španski Madrid, tam pa je kasneje na polfinalni tesno izgubil proti Real Madridu (86:88). Bassin je bil naravnost izjemen – na obračunu s kraljevim klubom je dosegel 32 točk, in bil najboljši igralec tekme, po koncu turnirja pa so tudi domači priznali, da je bil prav Bassin tudi daleč najboljši igralec na turnirju. Zanimivost: Ob polčasu je AŠK Olimpija proti Kraljevemu klubu celo vodil s 43:40. Bassin in Ivo Daneu sta takrat skupaj dosegla kar 56 točk za Ljubljančane, na drugi strani pa je imel Real bolj uravnotežen napad, saj so kar štirje košarkarji dosegli vsaj 10 točk.

Pri svojih 178 centimetrih je bil Bassin pravi čarovnik z žogo in ljubljenec ljubljanskega občinstva. Tako je na noge večkrat dvignil navijače, ki so se zbrali v Tivoliju ali v dvorani na Gospodarskem razstavišču, nekakšen pogoj, da bo Olimpija slavila zmago, pa je bila dobra igra Bassina, ki je veliko število točk dosegal kljub dejstvu, da črta za tri točke v času njegove igralske kariere sploh še ni obstajala.

Za mnoge starejše ljubitelje košarke v Ljubljani je bilo obdobje, ko sta Ivo Daneu in Borut Bassin skupaj kraljevala z žogo po jugoslovanskih igriščih, najlepše obdobje v ljubljanski, morda celo slovenski košarkarski zgodovini. Bassin se je v spomin navijačev vtisnil tudi kot član izjemnega ljubljanskega športnega tria, znanega kot »Triperesna deteljica« oziroma »Trije mušketirji«, ki sta ga sestavljala še dva slovita ljubljanska športnika, hokejski vratar Tone Gale in nogometaš Brane Oblak.

Leta 1971 je Borut Bassin postal oče Luki Bassinu, ki je bil vrsto let košarkar ljubljanskih klubov, kasneje pa je postal tudi košarkarski trener. Priložnost smo ga imeli spremljati na klopi Union Olimpije mladih, leta 2013 pa je postal pomočnik glavnega trenerja v takratni Union Olimpiji in na klopi ljubljanskih Zmajev ostal vse do leta 2018.


DUŠAN HAUPTMAN

Ostrostrelec in eden od najboljših in največjih slovenskih košarkarjev vseh časov, Dušan Hauptman, je bil rojen 17. septembra 1960, vso svojo člansko kariero pa je preživel v dresu Zmajev in spisal pomembna poglavja zgodovine ljubljanskega kluba. Pri Zmajih je Hauptman preživel kar 17 let kot košarkar, nato pa je še pet let delal kot športni direktor in trener ekip mlajših starostnih kategorij.

Kaj sploh zapisati ob košarkarju, kot je Hauptman, ki bo za vedno ostal zapisan med največje košarkarje, ne le Cedevite Olimpije, temveč tudi slovenske košarke? Kot kapetan je Zmaje popeljal do naslova evropskega pokalnega prvaka leta 1994 v Lozani, tri leta pozneje pa je bil z ljubljanskim klubom na zaključnem turnirju četverice takratne Evrolige v Rimu tretji.

Ob omembi imena Dušan Hauptman zagotovo vsak najprej pomisli na popolni met, ki je vrsto let rešetal mrežice tekmecev ljubljanskih košarkarjev. Naslednja misel je seveda majica pod dresom, ki jo je sčasoma zaradi prepovedi moral nehal nositi, a mu je prinašala srečo. Tretja pa je seveda legendarna števila deset, ki trenutno še ne visi pod stropom stoženske lepotice, a bo tam svoje mesto našla kmalu.

V Ljubljano se je Hauptman iz Celja preselil leta 1982, vendar pa od samega začetka ni veljal za izrazitega strelca. V svojih prvih letih v dresu Zmajev je v igro prihajal predvsem zato, da je ustavljal najboljšega igralca nasprotnega moštva. Z leti je njegov status v ekipi rastel in kmalu se je celotna igra Ljubljančanov začela vrteti okoli njega. Veljalo je, da je z leti postajal le boljši, in tudi v 90. letih prejšnjega stoletja je bil še naprej strah in trepet tekmecev ljubljanskega moštva.

Od igranja košarke se je Hauptman poslovil 9. septembra 1998 v Tivoliju proti Ciboni. Kot trener se je kasneje preizkusil tudi v Kopru, Zagorju in Šoštanju.

Dušan Hauptman je v šport še vedno vpet, a na nekoliko drugačen način. Dela namreč kot inšpektor na Inšpektoratu za šolstvo in šport, pred tem pa je bil sedem let v Direktoratu za šport.


JURIJ ZDOVC

Izjemni košarkar in trener Jurij ‘Jure’ Zdovc je bil rojen 13. decembra 1966 v Mariboru, prihaja pa iz Slovenskih Konjic. Svojo, skoraj dve desetletji trajajočo igralsko kariero je začel v dresu tedanje Smelt Olimpije leta 1984, za Zmaje pa je igral v kar treh različnih obdobjih. Prvega je sklenil leta 1991, nato pa se je v Ljubljano vrnil leta 1998 in tu ostal do leta 2000. Po kratki grški epizodi, se je leta 2001 vrnil v tedanjo Union Olimpijo, jo zapustil leto kasneje, in se po kratkem obdobju v Slovanu upokojil v dresu Splita.

Jureta Zdovca, nekdanjega košarkarja in glavnega trenerja najtrofejnejšega košarkarskega kluba v Sloveniji, je zelo težko opisati zgolj v nekaj besedah. Zdovčev doprinos k zgodovini ljubljanskega kluba, pa naj govorimo o času, ko je nosil dres takratne Smelt Olimpije, kasnejše Union Olimpije, ali pa, ko je kot glavni trener takratne Union Olimpije Zmaje vodil med najboljših 16 ekip evroligaške konkurence. Pa ne le trener in igralec – Jure Zdovc je bil v sezoni 2006/07 tudi športni direktor ljubljanskega kluba.

Z ekipo iz Stožic je Zdovc dosegel številne uspehe – kot igralec je dvakrat osvojil naslov državnega, trikrat naslov slovenskega pokalnega prvaka, hkrati pa je leta 2002 osvojil tudi naslov prvaka Lige ABA in bil izbran za najkoristnejšega košarkarja zaključnega turnirja Lige ABA. Med letoma 2009 in 2011 je kot glavni trener Zmajev enkrat osvojil naslov državnega, trikrat pa naslov pokalnega prvaka.

Svoj pečat kot igralec je Zdovc pustil tudi v dresih jugoslovanske in slovenske reprezentance. Medtem, ko je za reprezentanco nekdanje skupne države odigral 83 tekem in leta 1990 osvojil naslov svetovnega prvaka, leta 1988 naslov olimpijskega podprvaka ter dva naslova evropskega prvaka (1989, 1991), je za Slovenijo zbral 57 nastopov, zaigral pa na prvih štirih velikih tekmovanjih, ki se jih je slovenska reprezentanca udeležila.

Zagotovo je omembe vredno tudi dejstvo, da je Zdovc leta 1993 kot član francoskega Limogesa osvojil naslov prvaka Evrolige. Zdovc je bil uvrščen v najboljšo peterko zaključnega turnirja, na finalni tekmi z italijanskim Bennetonom pa je v 34 minutah zbral devet točk in tri podaje.

Trenersko pot je Zdovc kot pomočnik glavnega trenerja začel na klopi novomeške Krke leta 2003, še isto leto pa je nato sledila selitev v Split, kjer je prvič deloval kot glavni trener in že v svoji prvi sezoni tudi osvojil naslov hrvaškega pokalnega prvaka. Pot na klopi ga je vodila v številne ekipe, v dveh različnih obdobjih je bil tudi selektor slovenske reprezentance, s katero je na EuroBasketu 2009 tekmovanje zaključil na četrtem mestu, to pa je vse do lanskega leta, ko je Slovenija postala evropski prvak, veljalo za največji uspeh slovenske košarke.

Kot glavni trener je Jure Zdovc v Sloveniji nazadnje deloval pri takratni Petrol Olimpiji, še prej pa pri zagrebški Cedeviti, s katero je v sezoni 2017/18 postal hrvaški državni in pokalni prvak. Z Zmaji se je uspel prebiti vse do finalnega niza državnega prvenstva, kjer pa so ljubljanski košarkarji klonili proti Koper Primorski po treh tekmah. Leta 2021 ga je doletela izjemna čast, saj je bil kot drugi Slovenec sprejel v Fibin Hram slavnih.


MARKO MILIĆ

V skoraj sedmih sezonah, ki jih je Marko Milić preživel v dresu ljubljanskih Zmajev, je Kranjčan, rojen 7. maja 1977 v gorenjski prestolnici, postal eden izmed najbolj popularnih slovenskih košarkarjev vseh časov.

Le kdo lahko pozabi številne atraktivne poteze, za katere je v legendarni Hali Tivoli poskrbel Marko Milić, in ki še danes, ob ogledu posnetkov, jemljejo dih. Air Milko, kot se ga je že v igralskih časih prijel vzdevek, pa ni bil le košarkar, še dan danes slovi kot izjemen človek, ki s svojo pozitivno energijo v trenutku napolni prostor, v katerem se nahaja in te nikoli ne pusti ravnodušnega.

Legenda Marka Milića se je začela na kranjskih košarkarskih igriščih, preko Triglava pa ga je pot vodila v Ljubljano, kot prvi slovenski košarkar pa je skočil tudi v Ligo NBA, kjer je najprej nosil dres Phoenis Suns, na naboru severnoameriški lige pa je bil pred tem kot 34. izbor izbran s strani Philadelphie. V Združenih državah Amerike se ga je celo prijel vzdevek Milky Way.

V svoji karieri je igral za številne slovite klube, kot so Fenerbahče, Real Madrid, Fortitudo Bologna, Virtus Bologna, Scavollini Pesaro, v zadnjih letih svoje kariere pa se je preizkusil tudi v Iranu in Kuvajtu. Športno pot je sklenil leta 2015, pri Olimpiji pa so takrat tudi upokojili njegov dres s številko 12.

Naslov slovenskega državnega prvaka je osvojil štirikrat (1995, 1996, 1997, 2008), štirikrat je bil tudi slovenski pokalni prvak (1995, 1997, 2000, 2008). Petkrat je zaigral na slovenski All Star tekmi, in bil dvakrat tudi izbran za najkoristnejšega košarkarja tekme vseh zvezd (1997, 2000). Z madridskim Realom je leta 2007 postal španski državni prvak, leta 2014 pa je z Al Kuwaitom osvojil tudi naslov kuvajtskega državnega prvaka.

V sezoni 1996/97 je bil del moštva takratne Smelt Olimpije, ki je na finalnem turnirju v Rimu evroligaško tekmovanje sklenila na tretjem mestu. Milić je na obračunu za tretje mesto z Asvelom dosegel 17 točk, tekmo pa je zaznamoval tudi z izjemnim zabijanjem v poldrugi minuti srečanja, saj je ‘Air Milko’ s silovitim zabijanjem poskrbel za počeno tablo. Organizatorji so potrebovali več kot 20 minut za njeno zamenjavo.

Ljubljanski in slovenski košarkarski navdušenci, nenazadnje pa tudi športni navdušenci, si bodo Marka Milića prav zagotovo najbolj zapomnili po izjemnem zabijanju na Dnevu slovenske košarke, ko je preskočil avtomobil. Pisalo se je leto 1995, Milič pa je v nabito polnem Tivoliju 4. marca najprej preskočil motor, v finalu tekmovanja v zabijanju pa nato še Hondo CR-X, zabijanje pa je obkrožilo svet.

Še zanimivost: avtomobil je Milko dobil v trajno last, prej pa je moral še opraviti vozniški izpit, saj je bil ob zabijanju star zgolj 17 let.

Milić trenutno deluje na Košarkarski zvezi Slovenije, kjer je del ustroja slovenske članske reprezentance obenem pa mentor številnim mladim košarkarjem, ki se dokazujejo v dresih slovenskih reprezentanc mlajših starostnih kategorij.


PETER VILFAN

Že vse od svojih košarkarskih začetkov v Mariboru, je Peter Vilfan, rojen 29. junija 1957, veljal za enega izmed najbolj nadarjenih in hkrati najboljših slovenskih košarkarjev, ki so se dokazali tudi na področju nekdanje Jugoslavije.

Pri mnogih poznavalcih košarke je Peter Vilfan v spomin zapisan kot igralec pred svojim časom. Izjemna kombinacija mehke roke pri metu iz igre in neverjetne eksplozivnosti je bila glavni razlog za razvoj izjemnega strelca, ki je vnašal strah v kosti vsakomur, ki se mu je postavil po robu. To je med drugim dokazal v dresu beograjskega Partizana, saj je v zgolj eni sezoni igranja v Beogradu postavil rekord po številu doseženih točk v eni sezoni (1008), ki velja še danes.

Svoj pečat je Vilfan pustil tako v jugoslovanski, kot tudi v slovenski članski reprezentanci. Za Jugoslavijo je prvič nastopil leta 1977 in odigral 121 tekem, to pa ga na večni lestvici slovenskih košarkarjev, ki so nosili jugoslovanski dres, uvršča le za Vinka Jelovca in Iva Daneua. Osvojil je štiri medalje – zlato, srebrno in dve bronasti.

Zagotovo je Vilfanu v spominu najbolj ostala tista zlata iz svetovnega prvenstva v Manili (Filipini) leta 1978, ki jo je osvojil skupaj s številnimi velikani evropske košarke: Draganom Dalipagićem, Draganom Kičanovićem, Mirzo Delibašičem, Krešimirjem Ćosićem, … Vilfan je bil hkrati tudi prvi kapetan slovenske moške članske reprezentance na prvi uradni tekmi leta 1992 v Slovenskih Konjicah, dres Slovenije pa je nosil na 11 tekmah.

Vilfan, rojen v Mariboru, je svoje prve košarkarske korake napravil v ekipi Železničarja, v svoje vrste pa so ga zvabili po tem, ko se je sprva podil po zunanjem igrišču II. gimnazije v Mariboru. Pot pa ga ni takoj vodila v Ljubljano, ampak v splitsko Jugoplastiko. Nato je sledila selitev v Ljubljano, pa beograjski Partizan, itd., a največji pečat je Vilfan pustil prav na ljubljanskem parketu, v dresu Olimpije. Tako je za Zmaje igral v dveh obdobjih, med letoma 1979 in 1984 ter 1987 in 1993. Z ljubljanskim klubom je dosegel štiri večje uspehe, leta 1993 pa nato športne copate dokončno postavil v kot.

Četudi je Vilfan svoje športne copate obesil na klin v začetku 90. let prejšnjega stoletja, pa ga je še vedno možno videti v športnih dvoranah, in sicer kot športnega komentatorja. Tekme Cedevite Olimpije po navadi spremlja v družbi svojih vnukov in hčerke Anje ter zeta Vlatka Ilievskega, še enega nekdanjega košarkarja Zmajev. Vilfan je ustanovil tudi svojo košarkarsko šolo, ki je še vedno aktivna, preizkusil pa se je tudi v politiki, a se je kasneje umaknil iz nje. Leta 2013 je bil Vilfan sprejel v Hram slovenskih športnih junakov, leto kasneje pa je prejel Bloudkovo nagrado za »Vrhunski mednarodni športni dosežek«.

Leta 2008 je za nekaj časa postal tudi podpredsednik takratne Union Olimpije, že v tekmovalni sezoni 1995/96 pa se je Vilfan med drugim preizkusil tudi kot glavni trener članske ekipe takratne Smelt Olimpije.


VINKO JELOVAC

Velikan na parketu in izven njega, Vinko Jelovac, rojen 18. novembra 1948 v Pazinu, se je vsem navijačem Zmajev širom Slovenije in nekdanje skupne države, vtisnil v spomin kot eden izmed najboljših jugoslovanskih košarkarjev vseh časov.

Vinko Jelovac, legendarni košarkar Cedevite Olimpije, ima v svoji lasti tako slovenski, kot tudi hrvaški potni list. V časih, ko je tekel po parketu, polnil koše tekmecev svojega moštva in uspešno pobiral odbite žoge, je veljal za enega izmed najboljših visokih igralcev na področju nekdanje Jugoslavije. Nenazadnje prav število nastopov v dresu jugoslovanske reprezentance govori samo zase. Jelovac je barve Jugoslavije branil na kar 240 tekmah, to pa ga uvršča na prvo mesto med vsemi slovenskimi košarkarji.

Istran iz kraja Jelovci pri Pazinu je osvojil tri naslove evropskega prvaka in en naslov svetovnega prvaka, na olimpijskih igrah v kanadskem Montrealu pa je osvojil odličje srebrnega leska, dvakrat pa je bil izbran tudi za slovenskega športnika leta. Svojo edino medaljo za naslov svetovnega prvaka je osvojil leta 1970 v Ljubljani.

V dresu ljubljanskega kluba je Jelovac preživel kar 17 sezon in kot igralec s Cedevito Olimpijo zabeležil sedem večjih uspehov. Po zaključku kariere je nato nekaj časa deloval kot trener, najprej pri Slovanu, nato pa je sledila selitev v Olimpijo, ki jo je leta 1985 pripeljal nazaj v prvo ligo. Nato je deloval v Osijeku, kasneje pa je nekaj časa preživel še v Italiji, sprva v Palermu, nato pa še na Sardiniji. Jelovac ima veliko zaslug za uveljavitev še enega legendarnega košarkarja Cedevite Olimpije in nekdanjega glavnega trenerja Zmajev, Jureta Zdovca.

Svojo zadnjo tekmo je Jelovac odigral 5. decembra 1982 pred polnimi tribunami Hrama slovenske košarke, Hale Tivoli. Navijači so se od njega poslovili z glasnim skandiranjem »Mi smo Vinkovi, Vinko je naš!«, ob koncu tekme pa je Jelovac opravil še simbolično predajo mesta kapetana ekipe še enemu velikemu slovenskemu košarkarju in igralcu ljubljanskega kluba, Petru Vilfanu.


BORIS KRISTANČIČ

»Luna vaša, zlata naša.«

Le kdo bi lahko pozabil te legendarne besede Borisa Kristančiča, ki jih je legendarni »Kristo«, kot so ga klicali prijatelji, izrekel leta 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca prvič sedla na svetovni košarkarski prestol na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Istega leta so namreč Američani na luno poslali prvega človeka, prav tekma z ameriško reprezentanco pa je v Ljubljani odločala o naslovu svetovnega prvaka.

Boris Kristančič je v slovenski in Olimpijini košarki pustil neizbrisen pečat.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kristančič v Olimpiji deloval tako, kot igralec, kot tudi kot trener. Kot igralec je trikrat osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka (1957, 1959, 1961), v vseh letih pa je bil hkrati tudi glavni trener moštva, trem lovorikam pa je kasneje, le kot glavni trener ekipe, dodal še dve, v letih 1962 in 1966. Kristančič je slovel po metu z razdalje in natančnem izvajanju prostih metov. Slednje je treniral celo z zavezanimi očmi. Kot član Enotnosti je bil leta 1954 najboljši strelec jugoslovanskega državnega prvenstva.

V zgodovino slovenske košarke se je Kristančič zapisal tudi kot prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v tujini. Med letoma 1962 in 1967 je nosil dres italijanskega moštva Stella Azzura.

Za jugoslovansko reprezentanco je med letoma 1951 in 1960 zbral kar 81 nastopov, šest let bil tudi kapetan reprezentance. Leta 1960 je nastopil na olimpijskih igrah v Rimu, leta 1954 na svetovnem prvenstvu v Braziliji, zaigral pa je tudi na evropskem prvenstvu v Sofiji (1957).

Boris Kristančič se je po zaključeni igralski karieri uveljavil kot funkcionar, košarkarski javnosti pa je znan tudi kot oče legendarne športne dvorane Tivoli, v kateri se je leta 1970 kot generalni sekretar organizacijskega odbora veselil zlate kolajne jugoslovanske košarkarske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Vse poti so takrat vodile v Tivoli. Oči svetovne javnosti so bile usmerjene v dvorano ob vznožju Rožnika, ki je bila enostavno premajhna za vse košarkarske navdušence. Kristančič je organizacijo svetovnega prvenstva izpeljal z odliko, naslov svetovnega prvaka je bila le še pika na i.

Že pred svetovnim prvenstvo v Ljubljani je Kristančič leta 1967 začel delovati na Košarkarski zvezi Jugoslavije, med letoma 1978 in 1983 bil tudi njen predsednik.

Za svoje bogato delo v športu je Boris Kristančič prejel skupaj 28 odlikovanj, nagrad in priznanj. Izpostaviti je potrebno predvsem Bloudkovo plaketo (1965), Bloudkovo nagrado (1970) ter častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je prejel leta 2001. Kristančič je preminil 28. oktobra 2015 v Ljubljani.


ZMAGO SAGADIN

Zmaga Sagadina lahko brez kakršnih koli zadržkov postavimo ob bok najboljšim in najuspešnejšim evropskim trenerjem vseh časov.

Težko je zgolj z nekaj besedami opisati pomen Zmaga Sagadina za slovensko košarko in ljubljanski košarkarski klub. Eden izmed najbolj uspešnih slovenskih in evropskih glavnih trenerjev, ki ima v svojih vitrinah 25 državnih in mednarodnih lovorik, 24 od teh jih je osvojil z ljubljanskim klubom, je bil med drugim kar devetkrat izbran za slovenskega trenerja leta, obenem pa je prejel številne druge nagrade ter priznanja za športne dosežke. Plod njegovega odličnega individualnega dela z igralci so zagotovo številni košarkarji, ki so se iz Slovenije in Evrope kasneje uspeli prebiti v najelitnejšo Ligo NBA, Sagadin pa je bil mentor tudi številnim trenerjem, ki so še danes zelo uspešni povsod po svetu.

Prav Zmago Sagadin je sedel na klopi ob največjih uspehih Cedevite Olimpije. Leta 1994 je tako Zmaje v Lozani vodil do naslova prvaka Pokala Saporta, tri leta kasneje pa jih je povedel še do tretjega mesta v Evroligi. Leta 2002 je z ljubljanskimi košarkarji osvojil naslov prvaka Lige ABA v krstni sezoni regionalnega tekmovanja. Obenem je s Cedevito Olimpijo devetkrat postal slovenski državni in enajstkrat slovenski pokalni prvak.

Prav Sagadin je bil po osamosvojitvi Slovenije glavni pobudnik nastanka slovenske članske reprezentance, ki jo je tudi vodil na prvem tekmovanju, kvalifikacijah za olimpijske igre leta 1992.

A zgolj lovorike, ki o Sagadinu povedo veliko, ne povedo vsega.

Njegovo predano delo in zaljubljenost v košarko, še dan danes odmevata v okolici dvorane Tivoli, o obeh vrlinah pa se govori tudi v stoženski lepotici. Svojo predanost je skušal prenesti na vse košarkarje, s katerimi je v karieri sodeloval, in število igralcev, ki so ali pa še vedno igrajo na najvišji ravni, govori samo zase. Njegovo delo je bila produkcija kvalitetnih košarkarjev, in to je počel več kot odlično.

Zmaga Sagadina smo lahko na klopi nazadnje spremljali v sezoni 2014/15, ko je vodil MZT  Skopje. Od takrat dalje deluje kot svetovalec na področju sistematizacije in strateškega planiranja trenerskega dela, strokovni televizijski komentator ob prenosih tekem, ter mentor številnim trenerjem širom Evrope.

Vinko Jelovac na Hrvaškem uživa v zasluženem pokoju, še vedno pa je dejaven v podjetništvu. Leta 2012 je bil sprejet tudi v Hram slovenskih športnih junakov.

Sponzorji

Mali sponzorji, dobavitelji in partnerji