Zgodbe iz arhiva: Šest naslovov jugoslovanskega državnega prvaka

Cedevita Olimpija je najtrofejnejši košarkarski kolektiv v samostojni Sloveniji. Ob 18 naslovih slovenskega državnega prvaka pa lahko na seznamu osvojenih trofej najdemo tudi šest naslovov državnega prvaka, ki jih je ljubljanski klub, takrat pod različnimi imeni, osvojil v nekdanji skupni državi. Vsem mlajšim košarkarskim navdušencem pa je manj znano dejstvo, da je s šestimi naslovi jugoslovanskega državnega prvaka, ljubljanski klub skupaj z Zadrom in Splitom drugi najuspešnejši kolektiv v regiji.

SEZONA 1957

Svoj prvi naslov jugoslovanskega državnega prvaka je Cedevita Olimpija osvojila pod imenom AŠK Olympia leta 1957. Vsi rezultati v zadnjih štirih sezonah pred osvojitvijo naslova prvaka so že nakazovali na to, da bo Ljubljana kmalu lahko slavila naslov najboljšega v nekdanji skupni državi. V tem obdobju so bili ljubljanski košarkarji dvakrat jugoslovanski podprvaki (1953, 1956), dvakrat pa je prvenstvo sklenila na četrtem mestu (1954, 1955).

V jugoslovanskem državnem prvenstvu je AŠK Olympia leta 1957 na 18 tekmah zabeležil kar 14 zmag. Ljubljanski klub si je lastil najboljši napad in najboljšo obrambo lige. Medtem, ko so Ljubljančani v povprečju na tekmo dosegali 80,2 točki na tekmo, so jih na drugi strani prejemali zgolj 62,7 točke na tekmo. S klopi je ekipo takrat vodil Boris Kristančič, ki je hkrati nosil tudi dres kluba iz slovenske prestolnice, na parketu pa so mu družbo med drugim delali tudi Ivo Daneu, Marjan Kandus, Miha Lokar in Janez Škrjanc, ki je bil leta 1951 tudi najboljši strelec jugoslovanskega državnega prvenstva, s povprečjem 14,3 točke na tekmo. Kot zanimivost naj zapišemo še, da je naziv najboljšega strelca lige tri leta kasneje pripadel Kristančiču, ki je takrat beležil 24,7 točke na obračun.

AŠK Olympia: Boris Kristančič (trener in igralec), Marjan Kandus, Ivo Daneu, Janez Škrjanc, Matija Dermastija, Miha Lokar, Bogo Debevc, Primož Brišnik, Sašo Poljšak in Peter Kralj.

SEZONA 1959

Po neuspelem napadu na drugi zaporedni naslov prvaka leta 1958, ko so Ljubljančani tekmovanje sklenili na drugem mestu, za OKK Beograd, ki je imel na svojem računu štiri zmage (16) več od takratnega AŠK Olimpija (12), so se ljubljanski košarkarji na jugoslovanski košarkarski prestol znova vrnili leto kasneje. Na 18 tekmah so zbrali 13 zmag, zabeležili tudi en remi, štirikrat pa so izgubili. Tudi v tej sezoni je imel AŠK Olimpija najboljšo obrambo v ligi, ki je v povprečju na tekmo prejemala zgolj 66,2 točke na tekmo

AŠK Olimpija: Boris Kristancič (trener in igralec), Janez Bajc, Janko Šolmajer, Karel Povž, Marko Vrhovec, Igor Jelnikar, Miha Lokar, Marjan Kandus, Matija Dermastija, Emil Logar, Karel Kapelj, Ivo Daneu, Peter Kralj in Primož Brišnik.

SEZONA 1961

Ljubljanski klub je skupaj z OKK Beograd in Zadrom obeležil obdobje med letoma 1961 in 1967. Medtem, ko so Ljubljančani v tem času osvojili tri naslove jugoslovanskega državnega prvaka, je moštvoma iz Beograda in Zadra to uspelo po dvakrat. V vseh treh ekipah smo lahko spremljali jugoslovanske košarkarske velikane, ki so krojili tudi vrh svetovne in evropske košarke v dresu jugoslovanske reprezentance. Ivo Daneu je bil prvi obraz AŠK Olimpija, pri OKK Beograd je to veljalo za Radivoja Korača, pri Zadru pa sta dres dalmatinske ekipe nosila Josip-Pino Đerđa in Krešo Ćosić.

Zaščitni znak igre ljubljanskih košarkarjev je bila znova obramba, ki je na 18 tekmah prejemala le 63,9 točke na tekmo. AŠK Olimpija je na koncu prvenstva zbral 15 zmag in tri poraze, za njim pa se je uvrstila zagrebška Lokomotiva, ki je imela na svojem računu dve zmagi manj.

Uspeh po sezoni 1961 so Ljubljančani prenesli tudi v evropsko tekmovanje, natančneje v Pokal evropskih prvakov, kjer so se v sezoni 1961/62 celo uvrstili v polfinale.

AŠK Olimpija: Boris Kristančič (trener in igralec), Marjan Kandus, Primož Brišnik, Bogdan Muller, Ivo Daneu, Matija Dermastija, Marko Vrhovec, Janez Bajc, Karel Povž, Karel Kapelj, Emil Logar in Miha Lokar.

SEZONA 1962

Sezono, v kateri so Ljubljančani osvojili drugi zaporedni, skupno pa četrti naslov jugoslovanskega državnega prvaka, je močno zaznamoval uspeh kluba v Pokalu evropskih prvakov. Na krilih fantastičnega Iva Daneua, ki je v tej sezoni v povprečju dosegal kar 26,8 točke na tekmo, na prvi tekmi četrtfinala pa Antwerpsu nasul 42 točk, se je AŠK Olimpija uspelo prebiti do polfinala, kjer ga je čakal zmenek z Realom iz Madrida. Na prvi polfinalni tekmi, ki so jo Ljubljančani odigrali na zunanjem igrišču v Tivoliju se je zbrala številčna množica, ki je spremljala veliko zmago Ljubljančanov nad Kraljevim klubom (105:91), znova pa je bil odličen Daneu, ki je dosegel kar 45 točk. Na povratnem obračunu v Madridu pa se je ljubljanski ekipi zalomilo, Real je slavil zmago z 69:53, in se tako prebil v finale tekmovanja.

Za mesto na vrhu lestvice jugoslovanskega državnega prvenstva se je AŠK Olimpija boril s košarkarji OKK Beograd, slednji so sezono na koncu zaključili s 15 zmagami, ljubljanski kolektiv pa je zbral zmago več, ob le dveh porazih. Ljubljančani so v povprečju dosegali kar 96,1 točko na tekmo, prejemali pa so jih zgolj 71,3, prvi obraz kluba pa je bil seveda Ivo Daneu.

AŠK Olimpija: Ivo Daneu, Igor Jelnikar, Matija Dermastija, Emil Logar, Marjan Kandus, Karel Kapelj, Bogdan Muller, Miha Lokar, Marko Vrhovec, Peter Samaluk, Tomo Vavpetič, Borut Bassin in Ivan Potočnik. Trener: Boris Kristančič.

SEZONA 1966

Kar štiri leta je morala Ljubljana po osvojitvi naslova prvaka leta 1962 čakati na novo slavje v nekdanji skupni državi. Pod imenom Olimpija se je ljubljanskemu klubu znova uspelo prebiti na jugoslovanski prestol leta 1966, moštvo pa je kot kapetan do petega naslova vodil Ivo Daneu, ki je z jugoslovansko reprezentanco v aprilu v Čilu osvojil tudi naslov svetovnega prvaka, na sicer neuradnem svetovnem prvenstvu. Ljubljančani so se na lestvici uvrstili pred beograjski Partizan, na 22 tekmah pa so zabeležili 17 zmag, eno več od črno-belih iz Beograda. Olimpija si je znova lastila najboljši napad in najboljšo obrambo tekmovanja, skupno pa so Ljubljančani na 22 tekmah dosegli 1985 točk, prejeli pa so jih 1655.

Olimpija: Ivo Daneu, Emil Logar, Borut Bassin, Vital Eiselt, Matija Dermastija, Miha Lokar, Darko Hočevar, Jure Božič, Andrej Osterc, Dušan Verbič, Igor Jelnikar, Bogdan Muller in Andrej Brenk. Trener: Boris Kristančič.

SEZONA 1969/70

Leto 1970 je bilo zgodovinsko v več pogledih. Ob dejstvu, da je Olimpija osvojila svoj šesti in hkrati zadnji naslov jugoslovanskega državnega prvaka, se je jugoslovanska moška članska reprezentanca prvič v zgodovini povzpela na svetovni košarkarski prestol, od aktivnega igranja košarke pa se je poslovil Ivo Daneu. V tej sezoni je Olimpija na 22 tekmah zabeležila 18 zmag, zmago več od beograjske Crvene zvezde in splitske Jugoplastike. Zanimivo, sezono poprej so se prav Beograjčani povzpeli na jugoslovanski prestol, Olimpija pa je tekmovanje zaključila na drugem mestu, Jugoplastika pa je svoj prvi naslov jugoslovanskega državnega prvaka osvojila sezono zatem.

Osvojeni naslov leta 1970 je pomenil tudi nekakšno prelomnico v zgodovini ljubljanskega kluba, saj se mu po tem nikoli več ni uspelo vrniti na jugoslovanski košarkarski prestol. Obenem pa so štafetno palico od Daneua prevzeli Borut Bassin, Vinko Jelovac in Aljoša Žorga.

Olimpija: Andrej Osterc, Marko Gvardijančič, Vital Eiselt, Borut Bassin, Jože Fišer, Peter Marter, Jure Božić, Pavle Polanec, Dušan Verbić, Vinko Jelovac, Darko Hočevar, Đuro Lemajić, Ivo Daneu, Emil Logar in Aljoša Žorga. Trener: Milan Tošić.

S šestimi naslovi jugoslovanskega državnega prvaka si ljubljanski klub deli drugo mesto na večni lestvici prvakov, skupaj z Zadrom in Splitom. Največ naslovov jugoslovanskega prvaka, 12, ima v svojih vitrinah beograjska Crvena zvezda.