Zeleni spomini: 27 let od osvojitve Pokala Saporta

Torek, 15. marec 1994, bo v zgodovino ljubljanske in slovenske košarke ostal zapisan kot datum, ko je takratna Smelt Olimpija v finalu Pokala Saporta oz. Evropskega pokala z 91:81 premagala Taugres in poskrbela za takrat največji uspeh slovenske košarke.

Ljubljanski klub je v švicarski Lozani, 15. marca 1994, dosegel enega izmed največjih uspehov v zgodovini slovenske košarke. Z izjemno igro v drugem polčasu ter odličnima Romanom Horvatom in Dušanom Hauptmanom, ki sta skupaj dosegla kar 63 od ljubljanskih 91 točk, je na koncu takratna Smelt Olimpija z 91:81 premagala Taugres.

Glavni junak tekme je bil Horvat, ki je na poti do 36 točk zadel 10 metov za tri točke, od tega šest v drugem polčasu. Uspeh v Lozani je bil zgolj pika na i že sicer izvrstni sezoni, v kateri so Zmaji osvojili vse, kar se je dalo osvojiti.

V Lozani je takrat vladalo izjemno vzdušje, ki so ga znali prirediti slovenski navijači. Takoj po tekmi so glavni akterji tekme na hitro strnili svoje misli.

»Sam sem na tekmi nastopil izredno motiviran in vedel sem, da če damo vse od sebe, proti Taugresu ne moremo izgubiti,« je po tekmi povedal Horvat, Boris Gorenc pa je dodal: »Vse se je zgodilo prehitro, zato ob tem dogodku ostajam brez besed. Hvala vsem, navijačem in vodstvu.«

Dušan Hauptman se je zavedal veličine uspeha Zmajev v Lozani.

»Zgodovinski uspeh je zasluženo poplačan. Borili bomo se prav vsi, tudi tisti iz vodstva na klopi,« je povedal Hauptman, strateg Sagadin pa je povedal: »Verjel sem v to zmago in uresničile so se moje sanje. Trud celotne ekipe se je poplačal. Baski so nas pretepli, mi pa smo jim polnili koš. Pohvale si zaslužijo vsi, z zvestimi navijači na čelu.«

»Ne spomnim se, koliko navijačev se je takrat zbralo v dvorani v Lozani. Že takrat jih je bilo ogromno, še več pa jih je bilo v Ljubljani, ko smo se vrnili nazaj v domovino. Že na letališču so nam priredili sprejem, nato še pred Halo Tivoli, in občutek je še danes neverjeten,« je povedal Horvat, in dodal: »Najboljši spomin je prav zagotovo ta, da se te ljudje še vedno spomnijo, ko te srečajo na ulici. Še vedno se spomnijo vsakega dogodka, vsake poteze, preprosto je v Sloveniji takrat vladala evforija, saj so vsi živeli za Olimpijo. Domače tekme smo takrat igrali v Hali Tivoli. Navijači so za vstopnice čakali do takratnega Horse Burgerja.«

Podobe navijačev v olimpijski dvorani v Lozani bodo za vedno ujete v spominu vseh slovenskih košarkarskih navdušencev, ljudje po celotni Sloveniji pa so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja enostavno zaljubili v košarko in ljubljanski klub. Tega se zelo dobro spominja tudi arhitekt največjih uspehov Olimpije in eden izmed najboljših evropskih trenerjev vseh časov, Zmago Sagadin.

»V tistih časih smo imeli veliko skupino navijačev, ki je z nami potovala z avtobusi po celotni Evropi. Resnično noro, kako veliko skupino smo imeli, sestavljali pa so jo tako Green Dragonsi, kot tudi nekateri poslovneži. Ljubljana je dobila vrhunski športni kolektiv, in če ga nisi spremljal, si bil kar nekoliko odrinjen ali pa odrezan od družbe. To danes manjka. Na športnem zemljevidu Evrope na žalost ljubljanskega kluba, ki bi dostojno zastopal to mesto, trenutno ni. Upam, da je poden dosežen, in da bo lahko prav s projektom, kot je Cedevita Olimpija, ta zgodba in vse skupaj šlo zgolj in samo navzgor,« pove Sagadin in hkrati omeni, kaj mu je najbolj ostalo v spominu: »Najbolj mi je v spominu ostal sprejem pred Halo Tivoli. Tam je bila prava norišnica. Že na letališču, pa nato v mestu je bilo noro. Takrat sem resnično začutil, da je večina Slovenije spremljala našo zgodbo, odziv pa je bil fantastičen. Zame je bila to obveza, da je potrebno še bolj trdo garati, saj sem videl, da imamo ogromno navijačev, in da so ljudje sprejeli košarko za svojo. Razveseljevat tedensko ljudi je zelo velika obveza.«

Na finalni tekmi sta bila najbolj razigrana Horvat in Hauptman, ki sta takrat tudi skrbela za to, da so Zmaji enostavno rušili vse pred seboj.

»Kar nekaj tekem smo odigrali, čeprav ne na tej ravni. Trema je bila neverjetna. Na začetku tekme sem zadel nekaj metov, nato sem jih nekaj zgrešil, in ko sem videl, da Zmago pripravlja menjavo, in da bo namesto mene v igro vstopil Razić, sem na hitro zadel še dva meta za tri točke. Dan je bil izvrsten. Občutek imaš, da je bil obroč velikanski, saj enostavno nisem mogel zgrešiti,« se finala v Lozani spominja Horvat, in doda: »Najpomembnejše je, da je ekipa na tisti tekmi delovala tako, kot mora. Rezultat je nato prišel sam od sebe. Osvojili smo evropski pokal.«

Največji uspeh ljubljanskega kluba je Cedevita Olimpija počastila 1. decembra 2019, ko je v Areni Stožice gostovala Crvena zvezda mts, prapor s šampionskim naslovom iz leta 1994 pa bo za vedno visel pod stropom stoženske lepotice.

POKAL SAPORTA, FINALE

Dvorana Malley (Lozana, Švica), torek, 15. marec 1994:
SMELT OLIMPIJA – TAUGRES 91:81 (43:41)
Smelt Olimpija: Horvat 36, Zaletel, Daneu 2, Razić, Hauptman 27, Tušek 8, Kraljević 6, Gorenc 10, Nossov, Djurišić 2.

Foto: Ljubo Stojanovič.