Poklon legendam: Vinko Jelovac

Dolgoletni košarkar ljubljanskega kluba Vinko Jelovac je eden izmed velikanov košarke na področju nekdanje Jugoslavije, v spomin pa se je vtisnil tudi vsem navijačem Zmajev širom Slovenije in nekdanje skupne države.

Vinko Jelovac, legendarni košarkar Cedevite Olimpije, ima v svoji lasti tako slovenski, kot tudi hrvaški potni list. V časih, ko je tekel po parketu, polnil koše tekmecev svojega moštva in uspešno pobiral odbite žoge, je veljal za enega izmed najboljših visokih igralcev na področju nekdanje Jugoslavije. Nenazadnje prav število nastopov v dresu jugoslovanske reprezentance govori samo zase. Jelovac je barve Jugoslavije branil na kar 240 tekmah, to pa ga uvršča na prvo mesto med vsemi slovenskimi košarkarji.

Istran iz kraja Jelovci pri Pazinu je osvojil tri naslove evropskega prvaka in en naslov svetovnega prvaka, na olimpijskih igrah v kanadskem Montrealu pa je osvojil odličje srebrnega leska, dvakrat pa je bil izbran tudi za slovenskega športnika leta. Svojo edino medaljo za naslov svetovnega prvaka je osvojil leta 1970 v Ljubljani.

V dresu ljubljanskega kluba je Jelovac preživel kar 17 sezon in kot igralec s Cedevito Olimpijo zabeležil sedem večjih uspehov. Po zaključku kariere je nato nekaj časa deloval kot trener, najprej pri Slovanu, nato pa je sledila selitev v Olimpijo, ki jo je leta 1985 pripeljal nazaj v prvo ligo. Nato je deloval v Osijeku, kasneje pa je nekaj časa preživel še v Italiji, sprva v Palermu, nato pa še na Sardiniji. Jelovac ima veliko zaslug za uveljavitev še enega legendarnega košarkarja Cedevite Olimpije in nekdanjega glavnega trenerja Zmajev, Jureta Zdovca.

Svojo zadnjo tekmo je Jelovac odigral 5. decembra 1982 pred polnimi tribunami Hrama slovenske košarke, Hale Tivoli. Navijači so se od njega poslovili z glasnim skandiranjem »Mi smo Vinkovi, Vinko je naš!«, ob koncu tekme pa je Jelovac opravil še simbolično predajo mesta kapetana ekipe še enemu velikemu slovenskemu košarkarju in igralcu ljubljanskega kluba, Petru Vilfanu.

Vinko Jelovac na Hrvaškem uživa v zasluženem pokoju, še vedno pa je dejaven v podjetništvu. Leta 2012 je bil sprejet tudi v Hram slovenskih športnih junakov.