Poklon legendam: Peter Vilfan

Svoj rojstni dan v torek, 29. junija, slavi eden izmed najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, ki smo ga imeli svojčas priložnost spremljati tudi v dresu Zmajev, Peter Vilfan.

Pri mnogih poznavalcih košarke je Peter Vilfan v spomin zapisan kot igralec pred svojim časom. Izjemna kombinacija mehke roke pri metu iz igre in neverjetne eksplozivnosti je bila glavni razlog za razvoj izjemnega strelca, ki je vnašal strah v kosti vsakomur, ki se mu je postavil po robu. To je med drugim dokazal v dresu beograjskega Partizana, saj je v zgolj eni sezoni igranja v Beogradu postavil rekord po številu doseženih točk v eni sezoni (1008), ki velja še danes.

Svoj pečat je Vilfan pustil tako v jugoslovanski, kot tudi v slovenski članski reprezentanci. Za Jugoslavijo je prvič nastopil leta 1977 in odigral 121 tekem, to pa ga na večni lestvici slovenskih košarkarjev, ki so nosili jugoslovanski dres, uvršča le za Vinka Jelovca in Iva Daneua. Osvojil je štiri medalje – zlato, srebrno in dve bronasti.

Zagotovo je Vilfanu v spominu najbolj ostala tista zlata iz svetovnega prvenstva v Manili (Filipini) leta 1978, ki jo je osvojil skupaj s številnimi velikani evropske košarke: Draganom Dalipagićem, Draganom Kičanovićem, Mirzo Delibašičem, Krešimirjem Ćosićem, … Vilfan je bil hkrati tudi prvi kapetan slovenske moške članske reprezentance na prvi uradni tekmi leta 1992 v Slovenskih Konjicah, dres Slovenije pa je nosil na 11 tekmah.

Vilfan, rojen v Mariboru, je svoje prve košarkarske korake napravil v ekipi Železničarja, v svoje vrste pa so ga zvabili po tem, ko se je sprva podil po zunanjem igrišču II. gimnazije v Mariboru. Pot pa ga ni takoj vodila v Ljubljano, ampak v splitsko Jugoplastiko. Nato je sledila selitev v Ljubljano, pa beograjski Partizan, itd., a največji pečat je Vilfan pustil prav na ljubljanskem parketu, v dresu Olimpije. Tako je za Zmaje igral v dveh obdobjih, med letoma 1979 in 1984 ter 1987 in 1993. Z ljubljanskim klubom je dosegel štiri večje uspehe, leta 1993 pa nato športne copate dokončno postavil v kot.

Četudi je Vilfan svoje športne copate obesil na klin v začetku 90. let prejšnjega stoletja, pa ga je še vedno možno videti v športnih dvoranah, in sicer kot športnega komentatorja. Tekme Cedevite Olimpije po navadi spremlja v družbi svojih vnukov in hčerke Anje ter zeta Vlatka Ilievskega, še enega nekdanjega košarkarja Zmajev. Vilfan je ustanovil tudi svojo košarkarsko šolo, ki je še vedno aktivna, preizkusil pa se je tudi v politiki, a se je kasneje umaknil iz nje. Leta 2013 je bil Vilfan sprejel v Hram slovenskih športnih junakov, leto kasneje pa je prejel Bloudkovo nagrado za »Vrhunski mednarodni športni dosežek«.

Leta 2008 je za nekaj časa postal tudi podpredsednik takratne Union Olimpije, že v tekmovalni sezoni 1995/96 pa se je Vilfan med drugim preizkusil tudi kot glavni trener članske ekipe takratne Smelt Olimpije.