Poklon legendam: Ivo Daneu

Ivo Daneu ni le legendarni košarkar ljubljanskega kluba, brez težav lahko poleg njegovega imena zapišemo tudi to, da velja za enega izmed najboljših slovenskih, evropskih in svetovnih košarkarjev vseh časov.

Sam sicer ne mara, da ga ljudje imenujejo legenda, saj naj bi to človek postal, ko ni več med živimi, a priznanja in nagrade govorijo zase. Na velikih tekmovanjih je osvojil kar osem medalj. Leta 1970 je pred ljubljanskimi navijači Jugoslaviji priboril prvo zlato medaljo iz svetovnega prvenstva. Tri leta pred tem je z jugoslovansko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Urugvaju, kjer je bil med drugim izbran tudi za najkoristnejšega igralca prvenstva, osvojil srebrno medaljo.

V svoji karieri je osvojil toliko nagrad in osvojil toliko prvenstev, da mu zagotovo zavida marsikateri košarkar. A Daneuu je najljubše olimpijsko srebro iz leta 1968 v Mehiki.

Zanimivo je, da Ivova prva ljubezen ni bila košarka. Kot otrok je želel igrati tenis, v otroštvu pa je rad igral tudi nogomet, a ko je na enem izmed treningov pri izvajanju enajstmetrovk prejel žogo v glavi, se je posvetil le oranžnemu usnju. Svojo košarkarsko pot je začel v Mariboru, njegov veliki talent pa ga je po koncu gimnazije leta 1956 vodil v Ljubljano.

S svojo višino 184 cm in izjemno motorično in strelsko sposobnostjo je igral na mestu organizatorja in branilca. Ivo je od rojstva skoraj popolnoma slep na desno oko, navkljub temu je bil pri metu na koš med najboljšimi.

Po maturi se je odločil zaigrati za takratni klub AŠK Olimpija. V Ljubljani že prvo leto postane prvak nekdanje skupne države Jugoslavije. V štirinajstih sezonah igranja za Olimpijo osvoji šest državnih prvenstev. Za jugoslovansko reprezentanco je odigral kar 209 mednarodnih tekem in z njo nastopil na treh olimpijskih igrah, na treh svetovnih in na šestih evropskih prvenstvih.

Svojo košarkarsko pot je leta 1970 sklenil z naslovom državnega prvaka z Zmaji in naslovom svetovnega prvaka z Jugoslavijo. Ljubljana je takrat dihala za košarko, Ivo pa je kot kapetan reprezentance zmagoslavno dvignil pokal za najboljšega na svetu pred domačim občinstvom. Daneu je skoraj celotno prvenstvo zaradi poškodbe mišice na desni nogi spremljal s klopi, a ko je bil čas za to, da jugoslovanska reprezentanca tekmo dobi, je selektor Žeravica vedel, na koga se lahko obrne. Daneu je tako na obračunu z reprezentanco Združenih držav Amerike v igro vstopil v zadnjih minutah in dosegel dva odločilna koša, s katerima je Jugoslaviji zagotovil zlato medaljo.

Zanimivo, Daneu je vedno našel način, kako stopiti na parket. Ustavila ga ni niti višja sila. Tako je v Beogradu na evropskem prvenstvu leta 1951 Ivo na dan tekme zamudil avtobus z igralci, ki naj bi moštvo pripeljal do dvorane. Avtobusa nikjer, tekma pa že čez nekaj ur. Ivo je preprosto priklical taksi, ko pa je taksi ostal v gneči na cesti, pa je Daneu preprosto tekel do dvorane. Ivo je brez ogrevanja stopil v igro.

Prav zanimivo bi bilo videti, kateri od zdajšnjih košarkarjev kateregakoli kluba ali reprezentance, bi danes storil enako.