Poklon legendam: Boris Kristančič

Na današnji dan pred 90 leti se je rodil Boris Kristančič, človek, ob katerem ne moremo zgolj zapisati besed nekdanji košarkar in trener ljubljanskega kluba.

»Luna vaša, zlata naša.«

Le kdo bi lahko pozabil te legendarne besede Borisa Kristančiča, ki jih je legendarni »Kristo«, kot so ga klicali prijatelji, izrekel leta 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca prvič sedla na svetovni košarkarski prestol na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Istega leta so namreč Američani na luno poslali prvega človeka, prav tekma z ameriško reprezentanco pa je v Ljubljani odločala o naslovu svetovnega prvaka.

Boris Kristančič je v slovenski in Olimpijini košarki pustil neizbrisen pečat.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kristančič v Olimpiji deloval tako, kot igralec, kot tudi kot trener. Kot igralec je trikrat osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka (1957, 1959, 1961), v vseh letih pa je bil hkrati tudi glavni trener moštva, trem lovorikam pa je kasneje, le kot glavni trener ekipe, dodal še dve, v letih 1962 in 1966. Kristančič je slovel po metu z razdalje in natančnem izvajanju prostih metov. Slednje je treniral celo z zavezanimi očmi. Kot član Enotnosti je bil leta 1954 najboljši strelec jugoslovanskega državnega prvenstva, skupno pa je dosegel kar 543 točk oziroma, za tedanje čase, v povprečju neverjetnih 24,7 točke na tekmo.

V zgodovino slovenske košarke se je Kristančič zapisal tudi kot prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v tujini. Med letoma 1962 in 1967 je nosil dres italijanskega moštva Stella Azzura.

Za jugoslovansko reprezentanco je med letoma 1951 in 1960 zbral kar 81 nastopov, šest let bil tudi kapetan reprezentance. Leta 1960 je nastopil na olimpijskih igrah v Rimu, leta 1954 na svetovnem prvenstvu v Braziliji, zaigral pa je tudi na evropskem prvenstvu v Sofiji (1957).

Boris Kristančič se je po zaključeni igralski karieri uveljavil kot funkcionar, košarkarski javnosti pa je znan tudi kot oče legendarne športne dvorane Tivoli, v kateri se je leta 1970 kot generalni sekretar organizacijskega odbora veselil zlate kolajne jugoslovanske košarkarske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Vse poti so takrat vodile v Tivoli. Oči svetovne javnosti so bile usmerjene v dvorano ob vznožju Rožnika, ki je bila enostavno premajhna za vse košarkarske navdušence. Kristančič je organizacijo svetovnega prvenstva izpeljal z odliko, naslov svetovnega prvaka je bila le še pika na i.

Že pred svetovnim prvenstvo v Ljubljani je Kristančič leta 1967 začel delovati na Košarkarski zvezi Jugoslavije, med letoma 1978 in 1983 bil tudi njen predsednik.

Za svoje bogato delo v športu je Boris Kristančič prejel skupaj 28 odlikovanj, nagrad in priznanj. Izpostaviti je potrebno predvsem Bloudkovo plaketo (1965), Bloudkovo nagrado (1970) ter častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je prejel leta 2001.

Kristančič je preminil 28. oktobra 2015 v Ljubljani.