Marcus Keene se predstavi

Igro košarkarjev Cedevite Olimpije bo v tekmovalni sezoni 2021/22 vodil 26-letni organizator igre iz Združenih držav Amerike, Marcus Keene. Slednji je pravi košarkarski zaljubljenec, v prihajajoči sezoni pa bo prvič okusil, kako je igrati v 7DAYS EuroCupu in Ligi ABA, sezono pred tem pa je bil vodilni strelec močne Lige VTB.

Kako ste začeli igrati košarko?
Košarko sem začel igrati, ko sem bil star dve leti. Starša sta mi v roke dala žogo in od takrat naprej se nisem več ustavil. Obožujem to igro. Rad jo igram, rad jo gledam, tudi druge, ko jo igrajo. Sčasoma sem jo vzljubil vse bolj in bolj, ampak ljubezen se je začela kazati že v mladih letih.

V srednji šoli ste veljali za enega od najboljših strelcev v Združenih državah Amerike. Kako ste doživeli to obdobje v svojem življenju?
Zame je bila to odlična izkušnja. Teh 1600 točk sem dosegal le v treh letih. V svojem prvem letu, kot novinec, sem bil del srednje šole na Havajih, od drugega leta srednje šole dalje pa sem nastopal za Warren v Teksasu. Prepričan sem, da če bi Warren obiskoval vsa štiri leta, bi dosegel tudi več kot 2000 točk.

Obiskovali ste dva različna kolidža, Youngstown State in Central Michigan.
Na kolidžu Youngstown State sem igral skupaj s Kendrickom Perryjem, ki je bil v Ljubljani v minuli sezoni. On je bil v svoji tretji sezoni, jaz sem šele prišel na kolidž. V prvem letu sem se dosti lovil, bilo je kar lepo število vzponov in padcev, saj nisem bil vajen v igro vstopati s klopi. Vedno sem tekme začenjal in igral veliko, zato je bila ta izkušnja zame nova. V drugi sezoni sem se nato ujel in imel lepo povprečje točk. Toda zaželel sem si spremembe in ta je prišla v obliki kolidža Central Michigan. Razlog za spremembo je bil trener, ki me je več potiskal na položaj branilca, sam pa sem želel igrati na položaju organizatorja igre, saj sem moral dokazati, da lahko igram tudi kot kreator igre. Zavedal sem se, da lahko ustvarjam priložnosti za druge, hkrati pa tudi dosegam točke. Ko sem prestopil, sem moral eno leto ‘pavzirati’, a takrat sem na treningih uničeval vse ostale. Potreboval sem to eno leto, da sem lahko poskrbel za svoje telo, ga okrepil in zaživel bolj zdravo. Naslednjo sezono, mojo zadnjo na kolidžu, pa sem v povprečju dosegal 30 točk na tekmo, kar prej ni uspelo nikomur zadnjih 20 let.

Kljub temu, da je bila za vami izjemna sezona na Central Michigan, pa nato niste bili izbrani na naboru Lige NBA. Odšli ste v drugo italijansko ligo.
Zame je bila to zanimiva in dobrodošla izkušnja. Doživel sem kulturni šok. V tistem času sem imel nekaj težav z mojimi predstavniki, in prepričali so me, da podpišem z ekipo, ki je nastopala v drugi ligi, medtem, ko sem imel na mizi ponudbe s strani ekip, ki nastopajo v elitnem italijanskem državnem prvenstvu. Šlo je sicer za manjše vsote denarja, a takrat nisem vedel, kako te stvari delujejo. Ko pogledam nazaj, bi zagotovo moral vzeti ponudbo kakšnega od klubov, ki nastopajo v prvi ligi, in dokazati, da lahko igram na takšni ravni. Kljub temu sem tisto sezono vedno dal vse od sebe. Imel sem vzpone in padce, a menim, da sem igral dobro. To je bil nekakšen začetek moje profesionalne kariere.

Sledila je selitev v bolj eksotične države. Iz Evrope ste se preselili v Azijo, bolj natančno, na Tajsko.
Kot sem že rekel, imel sem kar nekaj težav z mojimi predstavniki na samem začetku moje profesionalne kariere. Žal nisem nikoli imel nekoga, ki bi me usmerjal v pravo smer. Nato sem zamenjal agenta, ta pa mi je predstavil ponudbo, ki je prišla s Tajske. Šlo je za resnično dobro ponudbo. Toda moja epizoda na Tajskem je takrat trajala kratek čas, enostavno ni šlo za pravilno situacijo zame. Nato sem se odločil, da se preizkusim v razvojni ligi Lige NBA. Že takrat sem videl, da bi to moral storiti že takoj po zaključku študija, saj je bilo moje ime ‘vroče’ po zaključku zadnje sezone. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi se odločil za takšno potezo. V razvojni ligi sem nato igral precej dobro, ko sem dobil priložnost. Spoznal pa sem, da sta obe ligi, torej ‘G League’ in Liga NBA, zelo politični. Prišel sem pozno, in ko imaš v moštvu igralce, ki dejansko so del ekip Lige NBA, morajo te igralci na parketu preživeti vsaj 30 minut. Tako pač je. Ko pa so te fantje zapustili našo ekipo, sem igral veliko. Nato pa sem prejel ponudbo iz Južne Koreje, z željo, da tam dokončam sezono. Takrat se nam je z ekipo uspelo prebiti vse do polfinala državnega prvenstva.

Tudi Južna Koreja slovenskim košarkarskim navdušencem zveni kot eksotična država. Ste tam pridobili tudi kakšno življenjsko izkušnjo, ne le košarkarske?
Če sem iskren, je bila Južna Koreja, do tega trenutka, moja najboljša izkušnja, kar se tiče samega življenja. Vedno se je nekaj dogajalo, obenem pa je bila v bližini tudi vojaška baza, kamor sem lahko odšel in se družil z ljudmi, okoli katerih sem se dobro počutil. Hrana je bila izvrstna, veliko je tudi ameriških restavracij. V teh dveh mesecih in pol, ki sem jih preživel v Južni Koreji sem spoznal, zakaj je ljudem ta država všeč.

Sledila je selitev v Tajvan. Tisto sezono se je svet praktično ustavil zaradi pandemije koronavirusa, a košarka se v Tajvanu ni zaustavila. Nasprotno, verjetno je bilo tajvansko državno prvenstvo edino, ki je še potekalo v času pandemije. Kako ste sami gledali na ta položaj?
Bil sem srečen. Ko se je začela pandemija, se košarkarska žoga ni ustavila zgolj in samo v Tajvanu. Samo mi smo igrali dalje. V Evropi se je ustavilo vse, prav tako v Ligi NBA. Na neki točki so tekme iz Tajvana celo prenašali na televizijskem kanalu ESPN. Liga NBA je tako spoznal princip ‘mehurčka’, v katerem smo nastopali v Tajvanu. Ta izkušnja je bila resnično zanimiva. Veliko ljudi je odvisno od igranja košarke. Le mi v Tajvanu smo lahko dejansko stopili na parket, bili za to plačani in uživali v igri, ki jo imajo radi. Tega ne smeš vzeti za samoumevno. Ravno zato skušam uživati v vsakem trenutku, ko sem na parketu, saj nikoli ne veš, kaj ima zate pripravljeno življenje.

Kako pa ste iz te perspektive videli celoten položaj, v katerega je bil takrat pahnjen svet zaradi pandemije?
Noro. Imel sem priložnost, da odpotujem domov za dva tedna, ravno, ko se je pandemija začela. Toda takrat tega ni nihče jemal resno, tudi jaz ne. Ko sem se vrnil v Tajvan, je bila situacija iz dneva v dan slabša. Razmišljali so o tem, da tekmovanje prekinejo, a nato so uvideli, da do konca prvenstva ni več veliko, zato so sprejeli odločitev o nadaljevanju tekmovanja. Šport se je ustavil. Svet se je ustavil. Mi smo bili edini, ki smo nadaljevali. Dobil sem priložnost, da dokažem, kdo sem, in kot sem povedal, takšnih stvari ne jemljem za samoumevne.

Po zaključku sezone ste se vrnili v Evropo, natančneje v Estonijo. Za vami je odlična sezona 2020/21. Imeli ste priložnost nastopati v Ligi VTB, kjer ste igrali izvrstno.
Ta izkušnja je bila izredno zanimiva. V prejšnji sezoni v veliko državah ni bilo možnosti, da so navijači prisotni v dvorani. V Rusiji so bile dvorane nabito polne. Zdelo se je, kot da jim je vseeno za koronavirus. Želeli so normalno nadaljevati svoje življenje in gledati košarko. Vsakič znova, ko smo igrali z ruskimi klubi v Rusiji, so bile dvorane polne. To je to, za kar vsak košarkar živi. V Estoniji smo igrali pred praznimi tribunami. Prisotnost navijačev in njihova energija, to je tisto, v čemer uživam.

Vključeni ste tudi v številne družbeno odgovorne akcije, tudi sami ste njihov pobudnik.
Pred nekaj leti sem prvič organiziral košarkarski kamp za otroke v mojem domačem okolišu. Zbirali smo tudi šolske potrebščine in sodelovati pri številnih aktivnostih. Žal pa zaradi pandemije v zadnjih dveh letih ni bilo možno veliko delati na tem področju. Vsekakor pa se želim vključevati v družbeno odgovorne projekte. Tudi sam sem bil nekoč otrok. Čeprav nam v družini nikoli ni nič manjkalo, pa to ne morem reči za nekatere prijatelje, ki so odraščali z menoj. Takrat so jim pomagali tudi moji starši. Zdaj, ko sem sam v položaju, da lahko pomagam, bom to vedno z veseljem tudi napravil.

Celotno poletje ste bili aktivni tudi na turnirju TBT. V Ljubljano ste prišli pripravljeni.
To je turnir, na katerem zmagovalna ekipa pobere vse. Nagrada za zmagovalce je milijon dolarjev. Sodeloval sem tretje leto zapored. Žal smo imeli v zaključku tekmovanja precej smole, in čeprav so mnogi pričakovali, da bo naša ekipa turnir tudi osvojila, se nam to ni posrečilo.

Kaj lahko navijači pričakujejo od vas? Na in ob parketu?
Ko nisem na parketu, se rad zabavam. Vedno se bom nasmehnil in se pogovarjal z drugimi ljudmi. Če se želi nekdo pogovarjati z menoj, sem vedno pripravljen na pogovor. Na parketu pa bom igral tako, kot znam. Na dober dan imam 175 centimetrov. Morda nisem najvišji, a lahko zadanem mete, podajam, igram hitro, razigravam soigralce. V našo igro bom skušal vnesti energijo. S svojo predanostjo igri želim dokazati, da sem dober igralec, vse, kar je pomembno, pa so zmage. Ne glede na to, ali dosežem 30 točk, ali pa se ustavim pri desetih. Vse, da moja ekipa zmaga.

Kaj ste že videli v Ljubljani in kaj še želite videti?
Vse, kar moram videti! Vsakič, ko prideš v drugo državo, vsi govorijo, kaj vse moraš videti in spoznati. Če mi nekdo nekaj priporoči, bom vsekakor našel način, da bom obiskal neko znamenitost in izkoristil čas. V vsakem mestu, kjer igram, si omislim tudi tetovažo. Tega nisem napravil le v Južni Koreji, saj sem bil tam le kratko obdobje. Zagotovo se bom tetoviral tudi v Sloveniji.

Imate še kakšne sporočilo za naše navijače?
Vsako tekmo bomo dali vse od sebe. Imamo igralce, ki so tu že nekaj časa. Delamo zavzeto in vzpodbujamo drug drugega. Vem, da bomo dali vse od sebe na vsaki tekmi. Nisem človek, ki si bo kakšno tekmo vzel bolj z levo roko. Ne glede na to, ali bomo igrali v slovenskem državnem prvenstvu, Ligi ABA, ali pa Evropskem pokalu, vedno bom dal od sebe vse. Navijači se morajo tega zavedati. Zato upam, da se bodo na naših tekmah vedno zbrali v čim večjem številu.