80 let neskončnih spominov, 9. del: Vzponi in padci po letu 1970 do osamosvojitve Slovenije

Leta 1970 – v letu, ko je takratna Olimpija osvojila svoj zadnji naslov jugoslovanskega državnega prvaka – je Jugoslavija gostila svetovno prvenstvo v košarki. Zaključni del tekmovanja je potekal v Ljubljani, mestu, ki je takrat dihalo za košarko in živelo z uspehi svojega kluba. Ljubljanski kolektiv je imel v reprezentanci kar tri svoje junake – Vinka Jelovca, Aljošo Žorgo in Iva Daneua, kapetana izbrane vrste.

Prav v Ljubljani je Jugoslavija prvič stopila na vrh svetovne košarke. Pokal svetovnih prvakov je pod strop Hale Tivoli dvignil Ivo Daneu – trenutek, ki je za vedno ostal zapisan v zgodovino slovenskega športa. Po prvenstvu se je legendarni kapetan poslovil od aktivnega igranja.

Čeprav bi marsikdo pričakoval, da bo naslov svetovnih prvakov pomenil nov razcvet slovenske košarke, je sledilo obdobje vzponov in padcev. Olimpija se na jugoslovanski prestol ni več vrnila, a je ostala pomemben del evropskega košarkarskega zemljevida. V sezoni 1970/71 je nastopila v Pokalu evropskih prvakov ter se prebila do četrtfinalne skupine, kjer se je njena pot končala.

Novi evropski izzivi in menjava generacij

V sezoni 1973/74 je Olimpija prvič nastopila v Fibinem Pokalu Radivoja Koraća. Tekmovanje, poimenovano po tragično preminulem jugoslovanskem asu Radivoju Koraću, je pomenilo novo evropsko poglavje za Ljubljančane. V ekipi sta še vedno igrala Jelovac in Žorga, medtem ko se je Borut Bassin poslovil od parketa, klub pa je postopoma vstopal v obdobje generacijske menjave. Prva evropska sezona je znova prinesla preboj v četrtfinalno skupino, dlje pa ni šlo.

Leta 1976 se je od košarke poslovil Žorga, sezono kasneje pa je svojo prvo člansko priložnost dobil Slobodan Subotić – ime, ki bo kasneje močno zaznamovalo klub.

Sponzorji, nova imena, nova realnost

Rezultatski nihaji in finančni izzivi so klub potisnili v iskanje novih rešitev. Tako je Olimpija v sezoni 1976/77 postala Brest Olimpija. Ime je nosila le dve leti, saj se je leta 1978 preimenovala v KK Iskra Olimpija, leta 1983 pa v KK Smelt Olimpija – ime, ki ga navijači še danes povezujejo z začetkom sodobnih uspehov.

Obdobje Brest Olimpije je bilo kratko in brez večjih rezultatskih presežkov, a je prineslo eno izjemno zgodbo: na klop Ljubljančanov je sedel eden največjih jugoslovanskih košarkarjev vseh časov, Krešimir Ćosić. V sezoni 1977/78 je odigral tudi 20 tekem in v povprečju dosegal skoraj 18 točk na srečanje. Jelovac je ostajal glavni strelec, Subotić pa je počasi prevzemal vse pomembnejšo vlogo.

Iskra Olimpija in slovo legend

Ob prihodu Iskre kot pomembnega mecena je klub dobil stabilnejšo finančno podlago, vendar rezultatskega preboja še ni bilo. Pogoste menjave trenerjev, predsednikov in igralcev niso omogočale kontinuitete.

V tem obdobju se je od aktivne kariere poslovil Vinko Jelovac. Svojo zadnjo evropsko tekmo je odigral 11. novembra 1981 v Hali Tivoli in dosegel kar 25 točk – simboličen zaključek ene največjih karier v zgodovini kluba. Na isti tekmi je 16 točk dosegel mladi Peter Vilfan, ki je že nakazoval prihod nove ere.

Osemdeseta: med preizkušnjami in novimi junaki

Osemdeseta leta niso prinesla primerljivih uspehov z zlato dobo pred letom 1970, a so v Ljubljano pripeljala številne igralce, ki so kasneje postali simboli slovenske košarke. Poleg Vilfana so dres Olimpije oblekli Dušan Hauptman, Slavko Kotnik, Jure Zdovc, Pavle Polanec, Matjaž Tovornik, Veljko Petranović, Spasoje Todorović, Jadran Vujačić in številni drugi.

Obdobje Smelt Olimpije je zaznamovalo tudi nekaj turbulentnih sezon, vključno z nastopi v drugi jugoslovanski ligi, a so se Zmaji znali vrniti. V sezoni 1984/85 so se po izjemnih predstavah prebili do četrtfinala jugoslovanskega prvenstva, kjer jih je ustavil močni Zadar. Prav takrat sta na velikem odru zasijala Jure Zdovc in Dušan Hauptman – prihodnja nosilca ekipe.

Evropske noči Tivolija

V sezoni 1982/83 je Iskra Olimpija dosegla enega največjih evropskih uspehov tistega obdobja. V četrtfinalni skupini Evropskega pokala, tekmovanja, ki ga je leta 1994 kot Smelt Olimpija v Lozani tudi osvojila, je na šestih tekmah zabeležila štiri zmage in se prebila v polfinale, kjer jo je ustavil kasnejši prvak – Scavolini.

Med letoma 1988 in 1991 so Ljubljančani redno nastopali v Pokalu Radivoja Koraća pod vodstvom trenerja Zmaga Sagadina. Tivoli je znova živel za evropske večere. V sezoni 1988/89 so Zmaji doma pred 5000 gledalci premagali Estudiantes s 96:70, a nato v Madridu doživeli visok poraz in izpadli. Sezono kasneje so se prebili v osmino finala, evropsko pot pa sklenili z zmago proti Choletu.

Zadnji nastop v Koraćevem pokalu (1990/91) je prinesel nekaj spektakularnih predstav – med drugim zmagi proti Magdeburgu z neverjetnima rezultatoma 122:46 in 121:67. A v šestnajstini finala je bil Hapoel iz Tel Aviva za las premočan.

Temelji za novo ero

Leta 1991 je Jugoslavija razpadla, Slovenija pa je stopila na samostojno pot. Smelt Olimpija je v novo obdobje vstopila kot eden najuspešnejših klubov nekdanje skupne države – šestkratni jugoslovanski prvak, kar jo uvršča tik pod sam vrh zgodovinske lestvice.

Čeprav po letu 1970 ni bilo največjih lovorik, so bila prav ta leta ključna za gradnjo temeljev prihodnjih uspehov. Ekipo so sestavljali igralci, ki so kasneje zaznamovali slovensko reprezentanco – Peter Vilfan, Dušan Hauptman, Marijan Kraljević, Boris Gorenc, Roman Horvat, Slavko Kotnik, Jaka Daneu in drugi – s klopi pa jih je vodil legendarni Zmago Sagadin.

To je bilo obdobje, ko so Zmaji morda redkeje leteli najvišje, a so počasi zbirali moč za novo poglavje — poglavje, ki je kmalu sledilo.

Posebna zahvala za pomoč pri zbiranju podatkov o zgodovini slovenske košarke in našega kluba gre gospodu Vladimirju Nikoliču in Muzeju športa.

Foto: Arhiv KK Cedevita Olimpija.