80 let neskončnih spominov, 5. del: Med uspehi in izzivi: Košarkarice, ki so tlakovale pot slovenski ženski košarki

Ko govorimo o bogati zgodovini ljubljanske Cedevite Olimpije, se običajno najprej spomnimo velikih zmag, naslovov in velikanov moške ekipe. A v ozadju teh uspehov je rasla tudi druga, nič manj pogumna zgodba – zgodba košarkaric ljubljanskega kluba. Ekipa, ki je pustila pomemben pečat v slovenski in jugoslovanski košarki, čeprav je bila pogosto v senci in se je v začetku osemdesetih let naposled preselila na Ježico.

ZAČETKI – POGUM PRED UDOBJEM

Prve omembe ženske ekipe segajo v konec štiridesetih let. Dekleta so trenirala in igrala tam, kjer tudi fantje – najprej v dvorani Tabor, kasneje na zunanjih igriščih pri Tivoliju, od leta 1965 pa tudi v dvorani Tivoli, srcu ljubljanske košarke. Pogoji so bili skromni, a želja po igri ogromna.

K treningom jih je povabil Miloš Kosec, in kot so kasneje same povedale, je bil en sam trening dovolj, da jih je košarka popolnoma prevzela. Aprila 1946 so odigrale prvo tekmo proti Torpedu na Reki. Rezultat 4:100 je bil krut, a že dva tedna kasneje v Ljubljani je bil napredek očiten – poraz z 9:32 je pomenil pomemben korak naprej. Že leta 1946 je ekipa pod imenom Svoboda nastopila na jugoslovanskem državnem prvenstvu, kjer so dekleta nastopala vse do razpustitve Enotnosti. Že v prvih letih so tako pokazale, da Ljubljana premore ekipo, ki se lahko meri z najboljšimi.

GRADNJA EKIPE IN PRVE VELIKE POTRDITVE

Po razpustitvi Enotnosti je ženska košarka v Ljubljani doživela prelom. Ko se je AŠK organizacijsko stabiliziral, je leta 1951 pod vodstvom Ferdinanda Bizjaka ponovno zaživela tudi ženska ekipa. Začetki niso bili lahki – na treningih se je zbiralo tudi po petnajst igralk, na voljo pa je bila le ena žoga. A prav ta generacija je postavila temelje.

Leta 1954 so osvojile slovensko prvenstvo, štiri leta kasneje pa uspešno prestale kvalifikacije v Novem Sadu in kot AŠK Olympia vstopile v zvezno ligo. Ljubljana je postajala središče slovenske ženske košarke – ne le s člansko ekipo, temveč tudi z močno mladinsko bazo.

MED ELITO JUGOSLOVANSKE KOŠARKE

Konec petdesetih in začetek šestdesetih let je bil čas velikih dosežkov. Leta 1959 so dekleta prvenstvo zaključila na tretjem mestu, vrhunec pa je prišel leta 1960, ko je AŠK Olimpija kot prva slovenska ženska ekipa zaigrala v finalu pokala Jugoslavije. To ni bil le rezultat – bil je dokaz, da lahko Ljubljančanke enakovredno izzovejo največje klube tedanje Jugoslavije.

Ekipa je ostajala v vrhu tudi v naslednjih letih. Leta 1964 je trener Emil Logar pomladil zasedbo, kar se je hitro poznalo na parketu. Že leta 1965 so osvojile tretje mesto v državi in premagale tudi močno Crveno zvezdo. Po obdobju menjav in uigravanja so se leta 1968 znova povzpele na tretje mesto.

PADCI, IZZIVI IN TEŽKA OBDOBJA

Konec šestdesetih let je dekletom prinesel nekoliko slabše rezultate. Leta 1969 so bile sedme, sezono 1969/70 pa so po porazu proti Jugoplastiki zaključile na 11. mestu in izpadle iz zvezne lige.

V ospredje so stopili finančni izzivi. Čeprav so si igralke v dodatnih kvalifikacijah zagotovile vrnitev v ligo, je vodstvo zaradi pomanjkanja sredstev odločilo, da ekipa ne bo nastopala. Ženska košarka je bila potisnjena na rob, Slovenija pa več let ni imela predstavnice v prvi zvezni ligi.

NOVI ČASI, NOVI DRESI

Sredi sedemdesetih let se je ekipa vrnila med najboljše. Sezona 1975/76 je prinesla nov tekmovalni sistem in Olimpija se je prebila v Super ligo, kjer je osvojila šesto mesto.

Leto kasneje je klub pod imenom Brest, z novim glavnim sponzorjem, dosegel nov vzpon. V konkurenci močnih jugoslovanskih ekip so se Ljubljančanke borile za naslov in sezono končale na petem mestu. Naslednje leto je Brest napredoval še stopnico višje in državno prvenstvo zaključil na četrtem mestu.

Ob novem sponzorju je ekipa v sezoni 1978/79 nastopala kot Iskra Olimpija. Med desetimi najboljšimi ekipami Jugoslavije je osvojila šesto mesto, sezono kasneje pa sedmo.

SELITEV IN KONEC ENEGA POGLAVJA

V Ljubljani je vse močnejša postajala Ježica, ki je v osemdesetih letih prevzela vodilno vlogo v slovenski ženski košarki. Jeseni 1980 je bila zaradi slabših pogojev, pomanjkanja sredstev in vse manjše podpore sprejeta odločitev, da se ženska ekipa preseli v Savlje in nastopa pod imenom KK Ježica.

S tem se je zaključilo pomembno poglavje zgodovine Cedevite Olimpije – poglavje, ki je pogosto potisnjeno v ozadje, a nikakor ne pozabljeno.

ZGODBA, KI OSTAJA DEL IDENTITETE KLUBA

Košarkarice Cedevite Olimpije so bile pionirke. Gradile so temelje v časih, ko ženska košarka ni imela enakih pogojev, a so s predanostjo, talentom in trdim delom dokazale, da dres ljubljanskega kluba pomeni nekaj posebnega – ne glede na spol ali čas.

Njihova zgodba je zgodba poguma, vztrajnosti in ljubezni do igre. In prav zato si zasluži svoj glasen aplavz.

Dekletom, ki so krojila vrh jugoslovanske košarke, se bomo poklonili na nedeljskem obračunu regionalne lige proti evroligaškemu Dubaju.

Uvrstitve ženske ekipe Olimpije v državnem prvenstvu v nekdanji Jugoslaviji:

1946 – 4. mesto
1947 – 5. mesto
1948 – 4. mesto
1949 – 3. mesto v skupini; končno 6. mesto
1950 – /
1951 – /
1952 – /
1953 – /
1954 – /
1955 – /
1956 – /
1957 – /
1958 – 6. mesto
1959 – 3. mesto
1960 – 4. mesto
1961 – 4. mesto
1962 – 5. mesto
1963 – 5. mesto
1964 – 6. mesto
1965 – 3. mesto
1966 – 6. mesto
1967 – 7. mesto
1968 – 3. mesto
1969 – 7.  mesto
1969/70 – 11. mesto
1970/71 – /
1971/72 – /
1972/73 – /
1973/74 – 10. mesto
1974/75 – 9. mesto
1975/76 – 6. mesto
1976/77 – 5. mesto
1977/78 – 4. mesto
1978/79 – 6. mesto
1979/80 – 7. mesto

Posebna zahvala za pomoč pri zbiranju podatkov o zgodovini slovenske košarke in našega kluba gre gospodu Vladimirju Nikoliču in Muzeju športa.

Foto: Arhiv KK Cedevita Olimpija.