80 let neskončnih spominov, 3. del: Prvi naslov državnega prvaka Jugoslavije, nastop v Evropi, rast popularizacije in prvi izzivi

Leta 1957 je takratna AŠK Olympia dosegla prvi mejnik v delovanju kluba, saj je ekipa posegla po prvem naslovu državnega prvaka nekdanje skupne države, ob vsesplošnem dvigu košarke na višjo raven v Ljubljani pa so se počasi začeli izpostavljati organizacijski in infrastrukturni izzivi, s katerimi se je v tistem času soočal klub.

Leto 1957 je bilo za klub prelomno. Članska ekipa je osvojila državno prvenstvo in se s tem zapisala v zgodovino kot prva jugoslovanska ekipa, ki si je priborila nastop v Evropskem pokalu prvakov. Poleg tega je bilo odigranih rekordno število tekem – od pionirskih do članskih, od prijateljskih do propagandnih – kar je pokazalo, da klub raste in pridobiva na prepoznavnosti.

Ob pregledu delovanja kluba je bilo izpostavljeno, da uspeh ni bil naključje, temveč plod večletnega trdega nesebičnega in požrtvovalnega dela, tako igralcev, kot tudi članov uprave kluba. Ko je članska ekipa leta 1957 osvojila naslov državnega prvaka, je to bil vrhunec večletnega truda od pionirskih začetkov. Ta uspeh ni pomenil le športne zmage, ampak je bil simbol poti, ki se je začela skromno, na improviziranih igriščih, z malo sredstvi, a z veliko predanostjo. Klub je postal ne le športna organizacija, temveč tudi prostor druženja, vzgoje mladih športnikov in simbol ljubljanske košarke.

Vendar je ob športnem uspehu vztrajno odmevala tudi prvotna težava: infrastruktura. Že od začetkov so člani igrali na neustreznih igriščih, improvizirali z rekviziti in se spopadali s finančnimi stiskami. Do konca leta 1957 se to ni bistveno spremenilo – peščeno igrišče pod Cekinovim gradom je bilo simbol teh začetniških omejitev. Toda hkrati je prav ta skromna osnova rodila zmagovito ekipo, ki je odprla vrata v evropsko tekmovanje.

Vse bolj in bolj se je kazalo, da peščena podlaga pod Cekinovim gradom ni več dovoljevala nastopov na najvišjem nivoju, pogoji v slačilnicah so bili slabi, manjkalo je osnovnih rekvizitov, od žog do športne obutve. Hkrati je število članov naraslo na več kot 300, kar je ob omejeni infrastrukturi povzročalo preobremenjenost igrišča in nezadovoljstvo. Zaradi majhne kapacitete so bile izgubljeni tudi dragoceni prihodki od prodaje vstopnic, javnost in novinarji pa so kritično opozarjali na stanje.

S strani kluba je bilo takrat jasno podano strokovno mnenje, da brez novega, trdega igrišča klub ne bo mogel več nastopati v elitni konkurenci. Vodstvo je zato pozivalo mestne in športne oblasti, da čim prej zagotovijo pogoje za nadaljnji razvoj. Ob tem pa so ostali pomembni tudi razvoj mladih ekip, krepitev ženskega moštva ter organizacijska prenova, ki bi omogočila še učinkovitejše delovanje kluba.

Kljub težavam je bilo leto 1957 športno najuspešnejše doslej. Prvenstvo Jugoslavije so sicer košarkarji AŠK Olympia odprli s porazom proti klubu BSK (61:70), sledile pa so štiri zaporedne zmage, med drugim tudi nad Partizanom, tretje uvrščeni ekipi Jugoslavije iz leta 1956, ko so Ljubljančani tekmovanje zaključili na drugem mestu. Najvišjo zmago v sezoni je ljubljanska zasedba zabeležila 8. septembra 1957, ko je na domačem parketu z rezultatom 130:55 premagala Slobodo Tuzlo. Ljubljančani so tekmovanje sklenili s 14 zmagami na 18 tekmah, zasedli prvo mesto in osvojili naslov državnega prvaka. Zanimivo: Slovenija je imela v prvenstvu Jugoslavije dva predstavnika – poleg AŠK Olympia je nastopal še klub Ljubljana, ki je takrat zasedel četrto mesto na lestvici.

Najboljši strelec ekipe je bil takrat Matija Dermastia, ki je na 18 tekmah dosegel 322 točk oz. v povprečju 17,8 točke na tekmo. Sledil mu je Ivo Daneu, ki je prav tako zaigral na vseh 18 tekmah prvenstva, v povprečju pa je dosegal 16,4 točke na tekmo. Tretji strelec moštva je bil Boris Kristančič, ki je bil takrat obenem tudi glavni trener ekipe, v povprečju pa je na 16 tekmah dosegal 15,3 točke na tekmo.

Uprava je ob koncu leta 1957 začela usmerjati pogled v prihodnost, saj je leto 1958 s seboj prineslo nov izziv – prvi nastop v evropskem tekmovanju.

Klub je v tem obdobju doživel hiter vzpon – po številu članov in doseženih športnih uspehih je postal eden najmočnejših kolektivov v Jugoslaviji. Toda ta rast je prinesla tudi številne izzive.

Upravni odbor s 31 člani je moral prevzeti ogromno breme, saj je bilo treba hkrati razvijati šport, skrbeti za izzive na področju infrastrukture in zagotavljati finančna sredstva. Največja pridobitev leta je bila prenova igrišča pod Cekinovim gradom, kjer so uredili asfaltno ploščo, nove koše, tribune in sanitarije. A kljub temu igrišče ni več dohajalo množičnega zanimanja igralcev in gledalcev. Tekme so se v glavnem odvijale na igrišču pod Cekinovim gradom, deloma pa tudi na igrišču KK Ljubljana in v veliki dvorani Gospodarskega razstavišča.

Organizacijsko je klub izpeljal številne domače in mednarodne tekme, med njimi tudi odmevna srečanja z ekipami iz Turčije in Bolgarije. Uvedli so novoletni turnir, ženski pokalni turnir in celo plesne prireditve, s katerimi so želeli povezati člane in ustvariti dodatne prihodke, a so se slednje izkazale za velik izziv, saj zaradi poznega termina niso povsem uspele.

Članstvo se je skoraj podvojilo in doseglo številko 584, večina jih je redno plačevala članarino – kar je kazalo na visoko pripadnost klubu. Prvič so bile članske ekipe tudi uradno zavarovane, nabavljena je bila nova oprema, čeprav je še vedno primanjkovalo rekvizitov. Administrativno je klub obvladal ogromno količino dopisov, odnosi z zvezami in klubi so bili dobri, čeprav je bilo čutiti nezadovoljstvo, da zveze ne upoštevajo dovolj interesov najmočnejših ekip.

Izpostavljene so bili tudi tri ključne naloge za prihodnost: množičnost, izboljšanje igrišča in zagotavljanje finančnih sredstev. Klub je zrasel, pridobil veliko članov in simpatizerjev, a za nadaljnji razvoj je moral še bolj povezati organizacijske, finančne in športne temelje.

V letu 1958 je članska ekipa nastopila v zvezni ligi in skušala ubraniti naslov prvaka, obenem pa se je kot prva v zgodovini slovenske in jugoslovanske košarke udeležila Evropskega pokala prvakov. Prvo tekmo v tem tekmovanju je Olimpija, kot se je takrat preimenoval ljubljanski klub, odigrala 4. aprila 1958. Ljubljančani so na parket stopili v Carigradu in z rezultatom 84:67 premagali turškega prvaka Modaspor, ki je po prvem polčasu sicer vodil z 41:38. Ivo Daneu je takrat dosegel 20 točk. Še večje slavje je sledilo 14 dni zatem v Ljubljani, kjer sta se moštvi znova pomerili, rezultat pa je bil tokrat 86:45 v korist Olimpije. Janez Škrjanc je dosegel 24 točk, Dermastia jih je dal 15, Kristančič pa 11.

Pot Ljubljančanov v tekmovanju se je zaključila proti moštvu Akademik Sofija, ki je bilo boljše na obeh tekmah. Na prvi tekmi prvega kroga tekmovanja 26. aprila 1958 je semafor v Sofiji kazal 81:80 v korist domačinov, in to kljub temu, da so imeli Ljubljančani po prvem polčasu prednost šestih točk (43:37). Na povratni tekmi sta se ekipi pomerili 2. maja 1958 v Ljubljani, kjer je Akademik slavil zmago z rezultatom 80:64, navkljub 27 točkam Daneua.

V jugoslovanskem državnem prvenstvu je Olimpija zasedla drugo mesto, na 18 tekmah je ljubljanski klub zbral 12 zmag. Naslov prvaka je osvojil OKK Beograd. Izpostaviti velja dosežek Daneua, ki je zaigral na vseh 18 tekmah prvenstva, v povprečju pa dosegal 23,5 točke na tekmo, drugi strelec ekipe pa je bil Marjan Kandus, ki je zaigral na 17 tekmah in dosegal 13,7 točke na tekmo.