80 let neskončnih spominov, 1. del: Začetki košarke v Sloveniji in Ljubljani ter prve tekme Svobode

Košarkarski klub Cedevita Olimpija se ponaša z bogato in dolgo tradicijo. Uradni začetki ljubljanskega kolektiva segajo v leto 1945, ko je bil ustanovljen FD Svoboda. Leto pozneje, leta 1946, je v njegovem okviru zaživela košarkarska sekcija – prvi zametek današnjega kluba. A košarka je bila na slovenskih tleh prisotna že mnogo prej.

V času takoj po drugi svetovni vojni so se v Sloveniji najbolj uveljavili športi, ki so bili priljubljeni že v času med obema vojnama – nogometu sta se pridružila atletika in smučanje, ostali športi pa so se počasi prebijali v ospredje glede na organizacijo in dostopnost. Finančni vložki v šport so bili takrat izredno majhni, košarka pa se je posledično igrala na vsaki utrjeni podlagi.

Košarko naj bi v Sloveniji začeli igrati leta 1939, toda nekateri dokazi kažejo na to, da se je košarko na slovenskih tleh igralo že skoraj 20 let pred tem, in to najprej v Mariboru. Predvsem je tu potrebno izpostaviti vpliv Avstro-Ogrske, saj se je na tem področju igrala igra ‘korbball’, ki močno spominja na košarko. Igra je bila močno priljubljena v nemško govorečih deželah, imela je nekatere elemente košarke, a ni povsem sledila pravilom, ki jih je ob začetku košarkarske igre določil James Naismith. Ob začetku tretjega desetletja 20. stoletja naj bi na Štajerskem, in posledično, na Slovenskem že igrali košarko, prva neuradna tekma pa naj bi bila leta 1922 med košarkarji Sokolskega društva Maribor-Studenci in njihovimi vrstniki iz Murske Sobote, dvoboj pa se je končal z rezultatom 28:13 v korist ekipe iz Štajerske prestolnice.

Košarko naj bi k nam po prvi svetovni vojni prinesli absolventi Višje šole za telesno vzgojo Beograd, prvi obrazi košarke v povojnem času v Sloveniji pa so bili Adi Klojčnik (Murska Sobota), Slavko Kokot (Celje), Božidar Marinič (Lendava), Alfonz Ledinek (Maribor), Janko Prinčič (Postojna) in Miloš Kosec (Ljubljana). Vsi so želeli, da košarka postane del takratnih telovadnih društev Sokol. Prav je, da se na tej točki omeni tudi Cirila Hočevarja, ki je moral v Pragi opravili izpit iz pravil in tehnike košarkarske igre, zaradi praktičnih vaj pa so med Sokoli izvajali te vaje in samo igro.

Omeniti pa je potrebno tudi Uršulinke v Škofji Loki, ki so svoje pedagoško poslanstvo tam opravljale od leta 1782 do 1941. V šolskem letu 1936/37 je Angela Bahovec, ki je takrat veljala za eno od najnaprednejših športnih pedagoginj, z izobraževanja v Angliji prinesla novo znanje – igro z žogo, imenovano ‘basketball’, ki je bila zgodnejša različica današnje košarke. Dekleta, ki so bila v igralnem polju, so poskušala zadeti koš, ki je bil spodaj zašit, varovala pa ga je vratarka, ki je stala pod košem. Škofja Loka je tako z Angelo Bahovec pomembno prispevala k razvoju slovenske košarke.

Leta 1945 je bil ustanovljen Fizkulturni odbor za Slovenijo, s tem pa so se povečale in hkrati pojavile nove možnosti za športno gibanje mladih fantov in deklet. Ko se je Fizkulturni odbor za Slovenijo preimenoval v Fizkulturno zvezo Slovenije (FZS), se je prvič začelo organizirano delati tudi v košarki. Uradni začetek košarke v povojni Sloveniji torej sega v leto 1945, istega leta, natančneje 9. junija 1945, pa je 12 bivših članov društev Svoboda, Grafika in Slavija, soglasno ustanovilo novo društvo Svoboda na Taboru.

Slovenski košarkarji so prvo neuradno tekmo odigrali 17. februarja 1946 na Taboru v Ljubljani. Prva državna gimnazija v postavi Tine Supančič, Peter Breznik, Danilo Zakrajšek, Miran Počkar, Savo Lancoš in Podlogar, je premagala IV. državno moško gimnazijo z rezultatom 30:20 (16:6). Le nekaj dni kasneje, 24. februarja 1946, je potekal redni občni zbor Svobode, na katerem so Miloša Kosca izbrali za vodjo za odbojko in košarko. Mnogi igralci iz te prve tekme so se tako predstavili tudi v mladi ekipi novoustanovljenega kluba Svobode, pod vodstvom Miloša Kosca 20. marca 1946, Svoboda pa je zanesljivo premagala Udarnik s 37:14 (20:10).

Košarkarski klub Cedevita Olimpija torej izhaja iz Svobode, ki je bila kot društvo ustanovljena 1945, 24. februarja 1946 pa se je znotraj Svobode formirala košarkarska sekcija. Košarka se je sicer aktivno trenirala že prej, ker pa se je lahko igralo na vsaki trši podlagi, se je v tistem času treniralo na odprtem igrišču na Taboru, večkrat tudi v tamkajšnji telovadnici, ter v telovadnici v Vegovi gimnaziji. Na samih začetkih delovanja je velik izziv predstavljala oprema za treninge – koše so si zagnani športniki in športnice pogostokrat izdelali sami, vse pa je bilo odvisno od improvizacije.

Ob začetku svojega delovanja je Svoboda najprej odigrala več trening tekem. Prva med njimi je bila proti beograjskemu Partizanu, ki jo je Svoboda dobila z rezultatom 17:12. Tekma je bila odigrana 22. maja 1946. Manj kot mesec dni kasneje sta se moštvi znova pomerili, tudi tokrat pa je bila uspešnejša Svoboda, ki je slavila z izidom 28:4.

Vse priprave so vodile v prvenstvo Slovenije, ki se je na Taboru odvilo 17. avgusta 1946. Udeležba društev je bila skromno – v moški konkurenci so se predstavile tri ekipe, v ženski pa dve. Kot so takrat zapisali v časopisu Polet, ‘kakovost iger ni bila na posebni višini in se je poznalo posebno izvenljubljanskim društvom, da so popolni začetniki’.

Na prvi tekmi sta se pomerili ekipi Murske Sobote in Železničarja iz Maribora, zmago z rezultatom 33:11 pa je slavila ekipa Murska Sobote. Sledila je tekma med Svobodo in Železničarjem, ki so jo v časopisu ‘Polet’ poimenovali za ‘prijateljsko’. Kot je bilo zapisano, so se ‘domači seveda izkazali za znatno boljše in izkoristili to tekmo za uspešen trening v novi taktiki, ki so se je naučili med gostovanjem beograjskega Partizana v Ljubljani’. Rezultat je bil na koncu 34:10 v korist Svobode. Takoj za tem je sledila finalna tekma, na kateri je Svoboda z rezultatom 53:7 premagala Mursko Soboto, že po polovici igralnega časa pa je bilo 24:6 v korist ljubljanske ekipe. Kot so zapisali v časopisu Polet, so bili ‘igralci Svobode v tej tekmi zelo razpoloženi, posebno velja to za Počkarja, ki je igral najboljše. Moštvo zmagovalca je igralo tehnično precej dobro, le v metih na koš je nekoliko odpovedalo, čeprav je rezultat visok’.

Svoboda je tako osvojila naslov prvega državnega prvaka v Sloveniji, kot zanimivost pa dodajmo, da je enako ponovila tudi ženska zasedba Svobode, ki se je za naslov najboljšega pomerila z ekipo Udarnika, prav tako iz Ljubljane. Rezultat je bil 32:0, igralke Svobode pa so tako dokazale, da, kot piše Polet, ‘nimajo trenutno v Sloveniji resnih nasprotnic’.

Košarkarji Svobode so leta 1946 nastopili tudi na zaključnem turnirju jugoslovanskega državnega prvenstva v Beogradu. Nastopilo je osem ekip – Crvena zvezda (Beograd), Zadar, Edšeg (Novi Sad), Partizan (Beograd), Slavija (Zagreb), Metalac (Beograd), Svoboda (Ljubljana) in Makedonija (Skopje). Edino zmago so košarkarji Svobode zabeležili nad Makedonijo (19:10), 4. septembra 1946. Ta dan je Svoboda odigrala tudi tekmo proti Partizanu, ki jo je beograjski kolektiv dobil z rezultatom 38:1. Dan pred tem, 3. septembra 1946, je Svoboda odigrala prvo uradno tekmo v prvenstvu Jugoslavije, nasproti pa ji je stal Zadar, ki je takrat slavil zmago z rezultatom 24:11.

Svoboda je takrat na, za klub prvem, sicer pa drugem jugoslovanskem državnem prvenstvu, zasedla sedmo mesto, prehitela je le Makedonijo iz Skopja. Tako se je leta 1946 začela zgodba, ki jo danes piše Cedevita Olimpija – klub z najbogatejšo košarkarsko tradicijo v Sloveniji.

Posebna zahvala za pomoč pri zbiranju podatkov o zgodovini slovenske košarke in našega kluba gre gospodu Vladimirju Nikoliču.

Foto: Arhiv tednika Polet.